Bistvena stvar, ki sem se jo doslej v življenju naučila, je ta, da se vse ves čas spreminja. Včasih se mi zdi, da je moje življenje še bolj pod udarcem nenehnih sprememb, kot to lahko zaznavam pri drugih ljudeh v svoji okolici, kar me je dolgo časa begalo in jezilo. Miselnost žrtve, seveda. Na dobrih trideset let podlage in utrjevanja te miselne prakse, žrtveno vlogo več kot obvladam.
Zavestno se trudim izstopiti iz nje in spremeniti to mišljenje, ki me predvsem ovira, ter vse dogajanje in situacije vzeti za poučno igro tega življenja. Kar zaštrli izven okvirov poznanega, me pogosto najprej zbega, ker imam rada strukturo, jasnost in varnost, po drugi strani pa me življenje ves čas potiska, da sama pokukam izven svojih. Bljek.
Petra Košič, novinarka in ustanoviteljica MIND
Trdno verjamem, da moramo kot družba preseči mnoge obstoječe miselne okvire, zaradi njihove zastarelosti, še posebej to velja za tiste ljudi, ki nas življenje kar samo potiska onkraj.
Bistveno pri tem procesu je, da se zavemo sebe in svojih lastnih potreb. Ker smo kot celotna družba potisnjeni, da presežemo stare omejitve, se posledično korenito spreminjajo tudi naše družinske in partnerske vloge, kar mnoge ljudi upravičeno bega. Morda ste se tudi vi v nekem trenutku že vprašali: “Kdo sem zdaj jaz, če nisem to, kar me je učila moja družina in okolica, saj čutim, da me vse bolj potiska iz poznanih okvirov? A kam?”
OZRLA SEM SE VASE
Mene so prav ta vprašanja vodila v poglobljeno raziskovanje sebe, svojih lastnih omejitev, družinskih vzorcev, kar predstavlja pojem osebna rast, in vse to iskanje odgovorov o sebi me je pripeljalo bližje izkušanju trenutkov notranje pomiritve, starega poznanega občutka, ki ga sem in tja čutim že od nekdaj, kar ni nič drugega kot povezava z lastnim virom. Da nam bo povsem jasno, o čem govorimo, bomo to področje konkretno imenovali duhovnost.
V resnici bi ta dva termina, osebna rast in duhovnost, lahko nadomestili tudi z drugimi besedami. Nič ne bi bilo drugače, če bi namesto osebna rast temu rekli jabolko. Le da je ta termin že zaseden.
Kar hočem povedati je, da absolutni odpor, ki ga nekateri ljudje čutijo do teh dveh terminov, ne izhaja iz samih besed, temveč iz tega, kar predstavljajo. Verjamem, da s tem človek v veliki meri zanika samega sebe, ob tem pa z zanikanjem znanja, ki stoji za temi besedami, izbira ostati v svoji coni udobja.
KAJ JE DUHOVNOST?
Bistveno je, da razumemo, o čem govorimo, ko na tem mediju uporabljamo termin duhovnost. Ne govorimo o veri, niti o neki konkretni namišljeni podobi boga, vesolja ali stvarnika, temveč o prebujanju občutka notranje pomiritve, ki ga imamo vsi znotraj sebe, le da se ga je večina od nas v nekem grenkem trenutku življenja odločila zanikati. S tem smo zanikali svojo izvorno resnico. Ta občutek pomirjenost s seboj, ponavadi mu rečemo intuicija, zraven prinaša določena pomembna notranja vedenja, ki umirjajo naš um, dokler ta naučena umska žival ne udari nazaj in nas s svojo opičjo držo ne potisne spet v lastno dramo. Tudi ta mnogim, enako kot alkohol ali deloholizem, predstavlja cono udobja.
In s to cono je pač tako, da je ne prepoznamo, dokler smo v njej. Dokler tičimo v lastnih navadah, ne vemo, da so to v resnici zgolj naše navade. Enako je z odvisnostjo. Dokler smo visoko odvisni od nečesa, naj bodo to alkohol, droge, seks, denar, ali pa kaj drugega, kot so odvisniški odnosi in nenazadnje tudi potreba po drami, jo živimo, a svoje odvisnosti ne prepoznamo.
KAKO VEN IZ CONE UDOBJA?
Prvi korak je, da si resnično zaželimo spremembe zase, tudi če v prvem trenutku še ne vemo, kako bomo to dosegli. To ni toliko pomembno, kot je pomembna želja po spremembi. Alkoholik si mora zase želeti boljše življenje, kot ga uživa, ko je suženj svojih toksičnih navad. To zlahka razume vsak, ki nima odvisniškega odnosa z alkoholom. Enako si mora človek sam zaželeti izstopiti iz začaranega kroga svojih odvisniških odnosov s starši, partnerji ali drugimi bližnjimi, da sploh dobi priložnost za spremembo.
KAJ BISTVENEGA NAS UČI ŽIVLJENJE?
Ozavestiti moramo, da imamo možnost izbire. Vse, kar se nam v življenju dogaja, smo na neki ravni svoje zavesti izbrali sami.
In nič ne bo drugače, če ne bomo spremenili oziroma preobrazili določenih energij, ki nas ohranjajo ujete v enih in istih navadah. Tukaj in zdaj imamo priložnost preobraziti te ujetosti. Z drugimi besedami, vsak mora prevzeti odgovornost za svoje življenje. Vse iz naše zunanje okolice se odziva na naše notranje stanje. To je tisto, kar nam sporočajo mnogi sodobni misleci in avtorji, ki nas spodbujajo, naj postanemo kreatorji svojega življenja.
KAJ MORAMO STORITI, DA BOMO ŽIVELI BOLJE?
Če se odpremo novemu znanju, lahko izvemo, kako je mogoče živeti bolje. Upam, da vam vsebine na tem mediju, ki v veliki meri temeljijo na zgodbah in izkustvih drugih ljudi, osvetlijo pogled na različne plati vašega življenja. Kdo ve, morda pa le dobite pogum, da začnete uresničevati spremembe, ki si jih že dolgo časa želite, a morda zanje doslej niste imeli dovolj moči ali pravega znanja.
Kolektivna človeška zavest se pospešeno spreminja. Zato mnogo ljudi lahko občuti, da jih življenje potiska v neke spremembe in kliče po akciji. V vsakem primeru se je dobro zavedati, da je vsak odgovoren za svoje življenje. Nihče ne more ničesar narediti namesto vas. Imejte to v mislih predvsem takrat, ko si plačujete tečaje ali obiskujete terapevte, ki vam ponujajo krasna orodja. A ta nič ne koristijo, če ostajajo nedotaknjena nekje v “škatli”. Izkoristite jih. In dobrodošli. V šoli življenja!
Petra Košič je diplomirana novinarka in ustanoviteljica MIND – Medij nove
Komentiranje vsebin je onemogočeno.