Kot ugotavlja Brené Brown, avtorica svetovne knjižne uspešnice Neizmeren pogum, se kritikam nihče ne more izogniti.

Ko slišimo kritiko, je na udaru naš notranji otrok.

FOTO: Katja Žagar
Katarina Veselko iz podjetja O. K. Consulting

Pri Brené Brown se je kot prva Slovenka v strokovnem licenciranem programu, imenovanem Daring Way, izobraževala psihologinja in transakcijska analitičarka Katarina Veselko: »Problem nastane, kadar glasovi kritikov postanejo glasnejši od našega lastnega glasu«.

Brené Brown govori o tem, da kritiki ne štejejo. V kakšnem smislu?

Brownova govori o konceptu arene, ki si ga je izposodila iz čudovitega citata Theodorja Roosevelta. Brownova ne pravi, da kritike niso pomembne ali da ne obstajajo. Govori, da je pomembno kljub kritikom vstopiti v areno in vsaj poskusiti.

Kritika je zelo koristno komunikacijsko orodje, je neprijetno sporočilo, ki ga podajamo drug drugemu. Na ta način lahko izvemo, katere stvari so pri nas morda moteče in jih je vredno spremeniti, vendar jih sami ne bi mogli prepoznati.

Kritika je edini način, s katerim se ljudje povabimo v spremembe, in je zato koristna, čeprav je neprijetna.

Ljudje so naše ogledalo.

Tako je. Zato je nevarno ignorirati vse ljudi, ki nas kritizirajo. Ne, nekatere kritike so smiselne. Ljudje ne zmoremo sami sebe videti na način, kot nas lahko vidijo drugi. Kritika je edini način, s katerim se ljudje povabimo v spremembe, in je zato koristna,  čeprav je neprijetna.

Ni pa vsaka kritika vredna upoštevanja. Pogosto izvira iz kritikove bolečine, ko svet, drugi ali pa on sam ni takšen, kot bi po njegovem mnenju morali biti. Ljudje smo nagnjeni k temu, da hočemo svet organizirati po svojih prepričanjih, zato kritiziramo.

Problem nastane, kadar glasovi kritikov postanejo glasnejši od našega lastnega glasu. Živimo življenje, kot želijo drugi, da bi se izognili kritikam. Ves trud je zaman, ker je kritika neizogibna.

Katere lastnosti so značilne za ljudi, ki lahko sprejmejo, da se kritikam ne bodo mogli izogniti in kljub temu sledijo svojemu notranjemu glasu?

Prva lastnost je brezpogojna lastna vrednost. Vedo, da je njihova pravica do tega, da obstajajo in so ljubljeni, neodvisna od njihovih (ne)uspehov ali mnenja drugih o njih. Ljudje, ki so se pripravljeni izpostaviti in tvegati, imajo zelo jasne vrednote in se k njim ves čas vračajo. Poleg tega verjamejo, da bodo preživeli, tudi če ne bodo uspešni.

Tukaj prav pride koncept arene, o katerem uči Brené Brown. Ko vstopimo v areno, je naša edina gotovost ta, da bomo kdaj neuspešni. Vse drugo je negotovo. Ljudje, ki so prepričani, da neuspeha ne bodo preživeli, ne upajo vstopiti v areno, ker s tem preveč tvegajo. Naučiti se morajo ločevati med svojo lastno vrednostjo in projektom, ki se ga lotijo. Sprejeti morajo, da bo bolelo, če bodo kritiki njihov projekt sesuli. Vendar se morajo zavedati, da s tem življenja ne bo konec.

Ko se pripravimo na kritike, jih lažje sprejmemo.

Se pravi, da se ne smemo preveč identificirati s tem, kar počnemo.

Identifikacija je dobra beseda. Pomeni, da svoje delo enačim s svojo identiteto in vrednostjo. Torej, jaz sem moje delo, in vreden sem toliko, kolikor sem pri tem uspešen. Kadar se v osebnih ali poslovnih situacijah znajdemo v negotovih trenutkih, se je pomembno zavedati, zakaj tvegamo. Katerim vrednotam sledimo? Tako bomo tudi ob neuspehu vedeli, čemu je bilo vredno poskusiti.

Pravite, da je lažje živeti v skladu s svojim notranjim glasom, če se zavedamo, kdo so kritiki v našem življenju ali neki situaciji. Areni.

Prepoznavanje kritikov je prvi korak. Ko se pripravimo na kritike, jih lažje sprejmemo. Brené Brown je areno razdelila na več področij. V zadnji vrsti arene na poceni sedežih ali stojiščih so anonimni kritiki, ki so na internetu v polnem razmahu. Te je najbolje prezreti. A jih je dobro prepoznati, ker bodo najverjetneje izrekli tudi vse tisto, česar se najbolj bojimo. V ložah arene so kritiki, ki predstavljajo avtoritete. To so pomembni ljudje, ki postavljajo norme in so ustvarili areno, v katero vstopamo. Največje področje v areni pripada kritičnim glasovom, ki nosijo tri sporočila: »nisi dovolj dober«, »drugi so boljši« in »s teboj je nekaj narobe, če kdo to vidi, boš zavržen«.

Pomembno je, da se najprej vprašamo, na katerem sedežu v areni sedimo sami. Pogosto se sami s sabo pogovarjamo na način, ki ga ne bi nikoli uporabili z drugimi ljudmi v stiski.

Torej, moramo znati tudi prepoznati, kdaj smo sami sebi največja ovira?

Ja, in se takrat zavestno presesti na sedež samosočutja. V areni sta še dva zelo pomembna sedeža: sočutje do sebe in empatija. Ko slišimo kritiko, ki se nas dotakne, je pogosto na udaru naš notranji otrok, ki ga moramo potolažiti, preden se lahko soočimo s svetom. Na ta način se lahko spet poberemo, z vidika realnosti presodimo, kateri del kritike želimo upoštevati in poskusimo znova. Takrat je pomembno, da se pogovarjamo sami s seboj, kot bi se pogovarjali z osebo, ki jo imamo radi.

TOP 3 NASVETI

Kako se soočiti s kritikami?

  • Prepoznajte jih in predvidite njihove odzive.
  • Prepoznajte, kdaj ste sami sebi največji kritik.
  • Poiščite oporo in bodite sočutni do sebe.

Sedež empatije pa nas opozarja, naj prepoznamo tiste ljudi v svojem življenju, ki so spodobni biti empatični do nas, ko nam nekaj ne uspe. To ne pomeni, da zanikajo naše padce in neuspehe. Pač pa, da nam dajo vedeti, da na tleh nismo sami in da se lahko poberemo. Pomaga nam lahko tudi empatija do kritikov. Ljudje, ki kritizirajo druge, se zelo pogosto na podoben način obnašajo sami do sebe. Pretirana kritičnost, cinizem, sramotenje drugih in iskanje krivca so pogosto le beg od bolečine ali lastnega občutka manjvrednosti.

Vsebina je bila objavljena v reviji Jana.

Komentiranje vsebin je onemogočeno.