V naši družbi si ljubezen radi izkazujemo s stvarmi. A, da ne? Če pomislim, kaj počnem sama, ko sem pod stresom ali v stanju popolne ranljivosti, kaj ugotovim? Da polnim spletno košarico z oblačili, ki jih niti ne potrebujem.
Svojo garderobno omaro že zadnjih nekaj let bolj praznim, kot polnim, ker iz svojega življenja skušam odstraniti vse, česar več ne potrebujem. Ampak ko sem najbolj ranljiva in potrebujem ljubezen, si še vedno rada kaj kupim. Za hip pozabim, da v takem primeru – ko z denarjem krpam čustveni manjko – ta od mene samo odteka. S tem izgubljam svoj potencial, v tem primeru finančni, namesto da bi ga izkoristila sebi v prid.
Ko ljudje potrebujemo ljubezen, posežemo po takšni obliki, kot smo je bili vajeni prejemati v otroštvu.
Zakaj si ljubezen izkazujemo z materialnimi stvarmi?
Ljudje smo kot preluknjane vreče, skozi katere se je v preteklosti v nas zasadila bolečina v različnih situacijah. Te luknje so večinoma neprepoznane in v našem življenju delujejo kot prostorčki, v katere vedno znova prek besed ali dejanj drugih ljudi k nam priteka podobna energija, kot je bila tista, ki nas je preluknjala. Pride z namenom, da bi jo prepoznali in prihajala bo tako dolgo, dokler ji ne bomo dali prostora, da se izrazi. In za to je potreben pogum. Da se človek lahko usede sam s seboj in občuti vso to svojo notranjo “grozo”, jezo ali žalost, ki ga od znotraj razjedajo in od česar beži. Kot pač to ve in zna.
Tisti zunanji sprožilec, ponavadi oseba, v resnici ni povzročitelj naše rane, je le nekdo, ki nam jo je v odrasli dobi pokazal. Kot otroci smo bili veliko bolj ranljivi in so se nas stvari iz okolice veliko bolj dotaknile, kot bi se nas danes. Zdravi odrasli človek ni več tako ranljiv, ker je v fizičnem in mentalnem smislu popolnoma razvit in razsoden. Razen ko gre za njegove stare rane. Tam pogosto vso odraslost pohodi otročje in nezrelo vedenje.
In ko kot odrasli ljudje potrebujemo čustveni obliž ljubezni, si vzamemo takšnega, ki smo ga bili vajeni dobiti v otroštvu.
Čokolada, tortica, oblačila? Karkoli si že vsak izbira zase.
A svoji razsodnosti kljub temu lahko dopustimo, da stopi v ospredje tudi v trenutkih, ko si absolutno želi zavladati naša impulzivnost. A le če si v afektu dovolimo vzeti trenutek za razmislek, ne glede na, kako intenzivna čustva v tistem trenutku divjajo v nas.
Ker smo odrasli ljudje, zmoremo prevzeti nadzor nad tulečim otrokom v nas.
Vdih. Izdih.
P.S. Medtem ko sem zapisovala tale razmišljanja, je v meni ugasnila želja po tem, da bi dokončala tisti spletni nakup iz afekta in sem izbrisala artikle iz spletne košarice. Čeprav morda samo do naslednjič.
A kdor vztraja …
Avtorica bloga je Petra Košič, novinarka in ustanoviteljica MIND.
Komentiranje vsebin je onemogočeno.