Nasedemo. Se opečemo. Ponovimo?

Intuicija ni nekaj, s čimer bi se rodili posebni ljudje. Intuicijo ima vsak. To je tisti najčistejši občutek v telesu, včasih pride v misli kot vizija ali vedenje. Brez težkih občutkov. Intuicija nima negativnega predznaka. Tisto, kar včasih mislimo, da intuitivno zaznavamo o človeku, ki v nas sproža jezo ali kakšne druge neprijetne občutke, je ogledalo. V teh odnosih se učimo.

Intuicija z najčistejšim glasom naše duše govori našo resnico.

Ne bo nas odvodila od odnosov, ki so namenjeni naši rasti. Bo pa nas posvarila pred tistimi situacijami in odnosi, ki jih ne potrebujemo in nam prinašajo samo težave, za katere smo potem odgovorni povsem sami. To so odnosi, ki niso del naše dušne pogodbe.

ZAKAJ IGNORIRAMO INTUICIJO?

Pri meni je tako, da ponavadi takoj, ko človeka spoznam, vem, kako in kaj. Ampak ker si del mene tako zelo želi, da bi svet ne bil tako boleč in se zato osredotočam na vse pozitivne potenciale, ki jih prepoznam v ljudeh, samo sebe večkrat speljem na led. Kadar mi resnica pač ne ustreza, si moj um oblikuje neko drugo realnost, čeprav ta nima nikakršnih temeljev v resničnosti.

Ko nam intuicija o človeku pove resnico, ki je nočemo slišati, dopustimo, da nam drugi glasovi ustvarijo ustreznejšo podobo o tej osebi, čeprav se del nas ves čas zaveda, da je namišljena.

Kako to deluje v praksi?

  • Vso pozornost posvetimo samo temu, kar od tega človeka slišimo s svojimi snovnimi ušesi in hkrati ob slišanem ignoramo vsa ostala čutila. Laž zmaga.
  • Ignoriramo vse svoje občutke, ki jih ob stiku s tem človekom zaznavamo v svojem telesu.
  • Namenoma preslišimo vsa neposredna in posredna svarila drugih ljudi o tej osebi.

Iz intuitivnega dremeža nas običajno predrami občutek ostrega rezila v hrbtu. Poznate? Ni fajn, ‘nede?

Zakaj potem ljudje tako pogosto ignoriramo lastno intuicijo, ki je zagotovo najzanesljivejši sogovornik v našem življenju? Pri sebi sem ugotovila, da je razlog strah pred nesprejetostjo.

Ko bi bile te stvari pri nas vsaj tako preproste kot pri živalih. Krokodil in mačka lahko živita na isti ‘zemlji’, a se bosta držala vsak svojega teritorija. Ne bosta rinila drug k drugemu in mačka se zagotovo ne bo trudila vzljubiti vode samo zato, da bi zaplavala s krokodilom. Ki bi slej kot prej pomalical njeno krhkost. Živali instinktivno vedo, da ne sodijo skupaj in da je svet dovolj velik za vse.

Avtorica bloga je Petra Košič, novinarka in ustanoviteljica MIND. Več o avtorici.

Komentiranje vsebin je onemogočeno.