Mislimo, da bodo drugi bolje razumeli naš položaj in bili do nas prizanesljivejši, kot smo sami.

Sprejmi sebe, svoje misli in prepričanja, tudi če so nekoliko nora. Če se tebi tvoja prepričanja ali potrebe zdijo nora, kako potem lahko pričakuješ, da te bo sprejemala okolica ali da bodo drugi razumeli tvoje potrebe?

To govori najbolj razsoden glas v meni. Pravi mi, da je največja norost, v katero ljudje verjamemo, ta, da bodo drugi razumeli naš položaj in nam prizanesli bolj, kot zmoremo sami razumeti sebe oziroma si dejansko prizadevamo za to, da nam bi bilo v življenju bolje.

ZAKAJ SVOJO MOČ PREDAJAMO DRUGIM LJUDEM?

Težava nastane zgodaj v otroštvu. Stvar je v tem, da smo kot otroci omejeni na neko okolje, ki predstavlja naš svet. Takrat vsako mnenje nekega soseda ali sosede za nas lahko predstavlja mnenje celotnega vesolja. Na te spomine je v odrasli dobi treba pogledati razsodno. Kje je danes “tista” soseda, sošolka, znanka? Kako pomembno vlogo imajo ti ljudje danes v našem življenju? Če sploh …

Odkar delam z otroki, druženje z njimi včasih name deluje kot obliž na stare rane. Ko opazujem petletnike, kako se v skupini z vrstniki “borijo” za svoj prostor, moj spomin na otroštvo dobi precej milejši obris. Pri malo večjih otrocih gre v odnosih že malo bolj “za res”.

Zadnjič so nekega fanta sošolke kot da nedolžno zbadale. Njihove besede so očitno tako globoko prodrle vanj, da je naslednjič v naš prostor vstopil ves razdražen in cel čas držal obrambno pozicijo. Izzival je besedno borbo z vsakim. Vsem je takoj postalo jasno, za kaj gre.

A tako se pač začne v odraščajočem obdobju. To je proces socializacije.

Učno polje, ki nas uči, da naša resnična vrednost ni v rokah drugih ljudi in da so mnenja drugih ljudi samo to, mnenja.

Avtorica bloga je Petra Košič, novinarka in ustanoviteljica MIND. 

Komentiranje vsebin je onemogočeno.