Ta neumnost: da govorimo, kaj nameravamo storiti, preden to dejansko storimo.

In kaj v resnici s tem počnemo?

S tem se bolj kot nase in na svoja dejanja fokusiramo na druge ljudi. Pa koga v resnici brigajo naše namere? Nikogar. Razen tistega, ki bi rad naš čas oziroma energijo izkoristil za svoje namere in potrebe. Zakaj bi potem sami ponujali drugim ljudem lasten trnek, na katerega nas bodo potem lovili? Brez veze, in tudi nekoliko butasto, če dovolite.

Če imaš res namero nekaj storiti, delaj v tišini in drugim to predstavi, ko pride čas za to, meni vselej svetujejo modrejši. Ko veš, da stojiš na trdnih temeljih in da te nihče ne more prepričati v nasprotno, ti odvzeti volje ali preusmeriti tvoje pozornosti na kolektivne strahove.

To, da ljudje pravijo, da so “imuni” za vsa tuja mnenja, je nemogoče. Zakaj tako menim? Ker v vseh nas še vedno živi tisti majhen deček oziroma deklica, tisti otrok, ki je bil nekoč zelo občutljiv na odzive okolice in po vsej verjetnosti tudi prizadet zaradi besed določenih ljudi. In ta občutljivost nas potem še naprej spremlja. Zato smo dovzetni za tuja mnenja, vsaj v neki meri. Ker smo samo ljudje.

Zato se sama držim tišine in tistih ljudi, ki me v mojih namerah podpirajo. Teh je malo. Včasih so to popolni neznanci, ki se združimo na projektu. Kot pri MIND.

Kar me življenje ob tem projektu znova uči, je to, da je treba ob velikih spremembah pošteno prevetriti svoje znane tokove poznanstev.

Prezračiti vse prostore in kotičke prijateljstva.

Sprostiti zastale energije in napraviti prostor, da vanje lahko vstopijo nove. Bolj ustvarjalne, bolj podporne in absolutno prijetnejše.

Hvala vsem, da ste del skupnosti, ki jo želim ustvariti na tej spletni točki.

Hvala vam, za vso vašo kreativo in podporo. Veste, kdo ste.

Z ljubeznijo, Petra

Avtorica bloga je Petra Košič, novinarka in ustanoviteljica MIND. 

Komentiranje vsebin je onemogočeno.