Dobro se je zavedati, da noben zdravilec ne more ničesar spremeniti v našem življenju brez našega sodelovanja.

Ogromno informacij je “tam zunaj”, ki se predstavljajo s potencialom, da nam lahko spremenijo življenje. Mnogi ne vztrajajo, nekateri niti ne poizkusijo, ker ni enostavno iti ven iz cone udobja.

V resnici je to zelo težko. Ne sodim v nobeno od teh skupin. Sem tista, ki hoče iti do konca.

Tretji dan jem za zajtrk neko čorbo iz rdečega riža in mungo fižola z indijskimi začimbami. Enako jed jem vsak dan še za kosilo in za večerjo. Držim se vsega tega, kar mi je svetoval ajurvedski zdravnik in se na trenutke sama sebi zdim malo nora. Ob tem občasno doživljam grozovit notranji upor in obenem še nekakšen deja vu.

Pred leti sem si alergijo zdravila z bioresonanco, ko je bila metoda pri nas še nekaj zelo novega. Vedno sem skeptična do stvari, ki jih ne poznam, da se razume. Leta 2006 o raznih dostopnih alternativnih metodah zdravljenja, kot je bioresonanca, mediji še niso pisali tako pogosto, kot to lahko zasledimo danes. Takrat je bil to zame velik skok v neznano, s katerim sem tvegala, da izgubim denar in stanje na telesu ostane isto. Če takrat ne bi dobila nekakšne zelene luči od domačih, predvsem od največjega skeptika v družini, verjetno ne bi niti poskusila s tem, ker sem takrat njihovim mnenjem zaupala bolj kot sebi.

Zaupam ajurvedi, ker mi pomaga razumeti nov nivo delovanja mojega telesa in uma.

Razumem, zakaj potrebujem določene prakse, dihalne tehnike, vadbe, katero hrano in kdaj. Vem, kakšen je nasprotni rezultat, zato vztrajam. Absolutno sem z veliko skepso pristopila k prvemu pregledu in nakupila vse predlagane prehranske dodatke. Če pogledam na situacijo skozi oči mojih vzorcev, me ujame dvom in spet dobi glas moj notranji saboter, ki pravi: “Pa dobr’, dej bit no neumna”. Itak. “Pejd rajš en krog, mal’ deli na vrtu, to ti bo okrepil’ imunski sistem, ne pa te kozlarije”.

Razumem. Nekaterim ljudem to pomaga. Morda tudi ne, pa so v to le prepričani, medtem ko še naprej hodijo k zdravniku po tablete in svoje dneve preživljajo z bolečino. Tega si zase ne želim.

Zato pač poskušam vztrajati s z indijsko jedjo, ki se ji reče kitchari, in z dodatki. Vztrajam, da bi osvojila tudi vso to prijetno prakso, ki mi jo je priporočil zdravnik, ki potrebuje zgolj moje sodelovanje. To je vse, kar moram prispevati. Vse odgovore zdaj poznam. Samo od mene je odvisno, kaj bom s tem znanjem naredila. Ne gre zlahka, priznam.

Zanimivo, kako človek dobi drugačen pogled na življenje, ko se enkrat zave svoje odgovornosti. Ker potem naenkrat odzvame moč drugi osebi, na katero je doslej prelagal odgovornost. Na zdravnike. Na družino. Še najbolj na starše, ki so “krivi za vse”.

Ni tako. Tvoje življenje je tvoja odgovornost. Kaj ni to lepo vedeti?

Pa na zdravje!

Avtorica bloga je Petra Košič, novinarka in ustanoviteljica MIND.

Komentiranje vsebin je onemogočeno.