Ko naprošamo vesoljne energije za spremembo in rečemo, da “ne deluje”, koliko od tega sploh drži, če mi v resnici sami ne delujemo?

Morda so energijske priložnosti ves čas tu za nas, a sami več pozornosti kot svojemu pravemu notranjemu glasu, ki vse ve in pozna pravo pot, namenjamo notranjemu saboterju? Ki ni nič drugega kot skupek nekih priučenih kolektivnih miselnih matric, s katerimi nas ta saboterski notranji glas prepričuje, da nam v življenju pripada vloga žrtve in ne kreatorja.

Kaj pa, če so vsi odgovori v nas in jih sami s pomočjo svojega notranjega saboterja dušimo, ker nas spodbuja h korakom, ki jih nismo pripravljeni narediti?

Ker bi s tem drugim in na ta način sebi povzročili nelagodje? Ker nas spodbujajo, da je za tisti občutek “bolje”, zaradi katerega tako vztrajno kličemo vesolje na pomoč, treba prekiniti določene odnose ali v njih začeti delovati povsem drugače. Ampak tega pa raje ne bi. Ker nam saboter govori, da je to pač “neprijetno” in tega “ne zmoremo”, ker “kaj si bodo pa mislili drugi”.

Ampak morda je ravno v tem ves hec.

Vsak, ki hoče nekaj spremeniti – neko svoje nelagodje spremeniti v ugodje – ima v sebi vse odgovore, kako to narediti.