Kaj mislim s tem? Duhovna iluzija je, ko si govorimo, da je vse mogoče. Je. Če sami kaj naredimo za to.
Mi imamo telo, torej smo doma “v fiziki”.
Naša realnost je pogosto precej drugačna od tistega hitrega fiksa ugodja, ki ga lahko dosežemo na skupinski meditaciji, ko je toliko energij usmerjenih v en sam cilj. Zato se ljudje zelo dobro počutijo na koncertih ali sprejemih ob športnih uspehih. Za energijo gre.
Ko vse odpade, ko ni gruče ljudi oziroma meditacijske skupine, kristalov, knjig ali drugih motivacijskih oblik, ostanemo samo mi. Tisto, kar se pokaže takrat, ko se umaknejo vsi distrakcijski elementi in čustveni blažilci, je naša realnost. Ali bolje rečeno, naša notranjost. Vse ostalo nas samo bodri, usmerja in spodbuja h korakom, ki jih moramo napraviti sami.
Želje v smislu “vesolje, prizanesi nam” ali “poskrbi, da bo to leto boljše” so zelo simpatične. A v resnici nimajo nobenega pomena, če sami ne naredimo ustreznih korakov, da bi nas vesolje lahko podprlo pri uresničevanju naših ciljev.
Govorim iz lastnih izkušenj.
Ko se uležem na kavč, me nihče ne more premakniti, še najmanj pa vesolje, če sama tega ne želim in v premik ne vložim za to potrebne energije.
Avtorica bloga je Petra Košič, novinarka in ustanoviteljica MIND.
Komentiranje vsebin je onemogočeno.