Ne moremo k duhovnosti pristopati samo z umom. Tukaj se zatakne mnogim, ki se ji začnejo odpirati. Zakaj?
Ljudje stremimo k odgovorom, ki jih um ne da, in tako mnogokrat obtičimo v zanikanju. Ali drugače rečeno, pred zaprtimi vrati duhovnosti. A ko se ta le odprejo, mnogi pristopijo k spoznavanju duhovnosti z enakim pristopom kot k matematiki in računanju.
Ne gre tako.
Naloga uma je, da sedi za zadnjem sedežu vozila našega življenja, za volan pa drži intuicija.
Duhovnosti se ne da pojasniti z umom. Ta nikoli ne bo našel zadovoljive razlage zanjo. Lahko jo išče, a duhovnosti nikoli ne bo zares doumel. Ker tega ne zmore, to ni v njegovi naravi, preprosto nima teh zmožnosti. Ne glede na to, koliko poskuša. To je tako, kot bi prašič poskušal leteti kot ptica.
Ne more, ker nima kril.
Prašič krasno rije po zemlji. Um krasno računa. Dušo in duhovnost v sebi pa moramo začutiti, ne o njej kalkulirati. V občutjih bomo našli vse odgovore; o sebi, svojem izvoru, svoji prvenstveni naravi. O naslednjem koraku, ki nam ga bo razkrila naša intuicija.
Z intuicijo, ki je povezava z našo dušo, komuniciramo prek občutij, ne z glavo.
Um nam pri tem koristi samo toliko, da pridobimo potrebna znanja, ali bolje rečeno, da nam pomaga obuditi spomin na našo pravo naravo.
Razširiti svoj um in ga izkoristiti sebi v prid pomeni odpreti se novemu znanju. Kot bi se otrok učil od mame, ki ga spodbuja, naj “skoči čez lužo”. Otrok ji najprej prisluhne, da jo sploh lahko sliši, nato svojo pozornost od mame preusmeri nase in vso energijo vloži v en sam proces – svoj skok!
In skoči.
Enako naj bi ravnali z duhovnostjo; se učili o njej s snovnimi ušesi in z umom, nato pa “skočili v svoje telo”, se odrinili z vso svojo pozornostjo v lastno notranjost, tudi če prvič ne uspe – ker prvič je le poskus – nato pa vztrajali. “Vnovič in zopet in znova”, kot je to izjemno opisal Tone Pavček:
Ko hodiš,
pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič, ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi: vnovič in zopet in znova.
Piše Petra Košič
Komentiranje vsebin je onemogočeno.