Če pred bolečino bežimo in jo poskušamo zadušiti, ne moremo postati oseba, v katero naj bi se razvili v tem življenju.
Ko se odločimo bolečino omilit, delujemo kot buba, ki se preda, tik preden bi se razvila v čudovitega metulja.
Glennon Doyle
Glennon Doyle se je z izpovednim romanom Bojevnica ljubezni zavihtela na prvo mesto seznama uspešnic revije New York Times. V knjigi opisuje, kako je na lastni koži izkusila spoznanje, da dokler bolečino tlačimo z blažilci čustev, ki lahko vodijo v odvisnost, kot so hrana, alkohol, cigareti in seks, v resnici dušimo svojo pristnost. Glennon Doyle pravi, da vsakič, ko se odločimo bolečino omiliti s praznjenjem hladilnika, popivanjem ali blatenjem drugega človeka, delujemo kot buba, ki se preda, tik preden bi lahko predrla svoj kokon in se razvila v čudovitega metulja.
Brez bolečine ni spremembe
Avtorica se je v otroštvu, ko so jo odnosi prvič zaboleli in občutka bolečine dotlej še ni poznala, po uteho zatekla k hrani. Postala je odvisna od nje in bitka z bulimijo je trajala do poznih študentskih let, ko je hrano zamenjala za alkohol. Streznitev od odvisnosti ji je prinesla nepričakovana nosečnost. Kmalu za tem se je poročila z otrokovim očetom iz istega študentskega kampusa, s katerim sta bila čez noč prisiljena ustvariti svojo ‘instant’ družinico. Ujeta v naučeno iluzijo, da mora v življenju postati nekdo, se je iz odvisnice v nekaj letih prelevila v več vlog: mamo treh otrok, ženo, vzorno članico lokalne krščanske skupnosti, blogerko in pisateljico. Njeno iluzijo, da je smisel življenja ‘postajati’, je v prah sesulo moževo priznanje, da jo vara že vse od začetka zakona.
Življenjska zgodba Glennon Doyle ves čas postavlja ogledalo ženski, ki prek knjige lahko prepozna, ali sama živi kot žrtev ali bojevnica.
Piše Petra Košič
Njena dih jemajoča iskrenost, s katero najtežje življenjske preizkušnje opisuje v svoji knjigi, je navdušila Oprah Winfrey, ki je njeno uspešnico uvrstila v svoj priljubljeni knjižni klub in avtorico izstrelila med sodobne pisateljske zvezde. Glennon Doyle, ki se je s širjenjem svoje resnice iz svoje krize dvignila kot feniks iz pepela, danes med svoje prijatelje šteje velika avtorska imena, kot so Elizabeth Gilbert in Brené Brown.
Kot goreča aktivistka in zagovornica žensk verjame, da počutje in položaj ženske v skupnosti odslikava stanje celotne družbe. Od leta 2012 s svojo neprofitno organizacijo Together Rising pomaga ženskam in otrokom v krizi, zanje je doslej zbrala že več milijonov dolarjev. Njen uspešni blog Momastery je postal velika spletna skupnost, kamor se po uteho zatekajo številne somišljenice z vsega sveta.
Zakaj je njen moški ljubezen iskal v telesih drugih žensk?
Glennon se ob zadnjem bolečem udarcu življenja, ki ji ga je zadalo moževo priznanje, ni vdala stari navadi in poiskala utehe v novi odvisnosti. Odločila se je odkriti smisel svoje bolečine. Terapevtka ji je pomagala na površje zavesti priklicati vse plasti starih odrinjenih ran. Ko jih je postopoma odkrivala, je spoznavala, da se z možem sploh ne poznata v svoji pravi resnici. Oba ves čas le bežita od lastnega bolečinskega jedra, ki so ga ustvarile prve rane v otroštvu. To spoznanje jo je vodilo do razumevanja, zakaj je njen mož ljubezen iskal v telesih drugih žensk.
Ugotovila je, da sta oba z možem – kot vsaka ženska in vsak moški – na svet prišla kot popolno skladje uma, telesa in duha. Le da se v otroštvu nista naučila pravega pomena bolečine in tako je bilo za oba preveč boleče, da bi jo pustila predolgo zaznavati v svojem telesu. Ona je svojo bolečino začela odrivati tako, da se je osredotočala predvsem na svoje misli. On je raje kot v misli pobegnil v fizični svet. Največ pozornosti je začel usmerjati v šport in videz svojega telesa. Oba sta tako že zdavnaj pobegnila od tistega dela sebe, ki je namenjen združitvi. Kako naj se potem tak moški in taka ženska zmoreta resnično ljubiti, če on ljubi samo s telesom in ona ljubi zgolj z umom?
Ženska se sama odloči biti žrtev ali bojevnica
Življenjska zgodba Glennon Doyle ves čas postavlja ogledalo ženski, ki prek knjige lahko prepozna, ali sama živi kot žrtev ali bojevnica. Kot bojevnica ve, da se ni rodila na ta svet zato, da bi čutila zgolj veselje in zadovoljstvo. Zato zna pogumno sprejeti bolečino, ko ta potrka na njena vrata in je ne odvrže od sebe kot vroč krompir ali jo pokrije s pregrešno hrano. Bojevnica razume, da se bo šele na svojih neprijetnih občutkih lahko odrinila v spremembo, ki ji bo omogočila živeti bolje in pristnejše. Noče biti žrtev, ki se nenehno umika bolečini in se zato svetu kaže le v maskah, ki jih menja glede na potrebe drugih ljudi. Bojevnica hoče govoriti svojo resnico in ne dovoli, da bi namesto nje govorila njena zamaskirana ‘predstavnica’.
Članek je bil objavljen v reviji Jana, ogledate si ga lahko tukaj.
Avtorica članka je Petra Košič
Komentiranje vsebin je onemogočeno.