Čustva nas znajo posrkati vase. A to ni njihov namen.
Čutenje je smerokaz. Če ne bi nič čutili, ne bi niti vedeli, kako v življenju ravnati. S čutenjem se naučimo pravilno odzivati na zunanje dogodke, v skladu z našimi potrebami in cilji. Na ta način se naučimo, kaj je naš prav in kaj ni.
Jeza, ki smo se jo mnoge deklice v več generacijah naučile zatirati, nas uči postavljanja mej. Če ta smerokaz ugasnemo, z odvisnostmi – tudi v shrambi, z žlico nutelle ali tablico čokolade – kako naj potem sploh vemo, kje so naše meje?
Svoja čustva smo se naučili ugašati že zelo zgodaj v otroštvu. Ko nam je primanjkovalo pristne čustvene povezave z najdražjimi ljudmi, občutka varnosti, ter so se ob primanjkljajih vzbujali strahovi in negotovost. Takrat smo se naučili določene tolažbe.
Za nekoga je to topla odejica in vroč kakav. Ali kavica z napolitankami. Ali žlica čokoladnega masla. Karkoli prija in pomirja ter obenem močno spominja na otroštvo, ko smo morda hrepeneli po povezavi in se naučili potolažiti svoja čustva na ta način. S stvarmi oziroma navadami.
V tem času močne planetarne energije in vse energetske spremembe, ki se odvijajo na Zemlji, na površje naše zavesti vlečejo vse, kar je ostalo neozdravljeno. Ta čas, ko neizražena čustva vihrajo na plano, se je dobro ustaviti in opazovati, kako se počutimo ter kako ravnamo.
Morda tokrat nismo sami, ne primanjkuje nam dejanskih priložnost za povezavo, a se počutimo osamljene in se nagonsko zatekamo k navadam, ki smo se jih naučili v otroštvu. Vendar je treba v neki točki iz tega vozla začeti vleči niti. Eno po eno, da se vozel razlahlja in z novimi trakovi lahko napravimo novo mašnjo. Z drugimi besedami, odločimo se za novo delovanje, ki bo naše življenje resnično obogatilo.
Z majhnimi navadami lahko presekamo stare navade.
Namesto samote izberemo prijetno družbo.
Namesto v posteljo gremo v gozd.
Namesto čokolade poiščemo objem.
Zakaj se nam to dogaja?
Mnoge mame in naše skrbnice v otroštvu so se trudile, da bi naredile vse, da bi pomirile naša čustva. Enostavno niso prenesle joka in bolečine, s katero otrok pristno izraža svoje notranje počutje.
Zaradi lastne čustvene otopelosti in pomanjkanja znanja o pomenu čustvovanja torej tudi svojih otrok mnoge generacije skrbnic niso spodbujale k izražanju čustev. Niso vedele, da otrok potrebuje varnost, da se svojih čustev lahko zave, jih izrazi in se osvobodi.
To pomembno obdobje med mlajem in polno luno v času retrogradnega Merkurja nam daje možnost, da sežemo na tista mesta, kjer najbolj boli in kjer bolečina doslej še ni dobila priložnosti, da bi se pravilno izrazila.
Ostajamo jezni in nestrpni, pogosto do najbližjih, iz tegobe, ki odraža ujeta čustva v telesu, ki zdaj nevzdržno silijo na plano, da se pokažejo, izrazijo in nas ozdravijo.
V teh spoznanjih in procesih osvobajanja ni več prostora za krivdo ali iskanje krivca. Mama vedno počne tisto, kar najbolje zna. Otrok vselej ravna samo tako, kot zmore.
Zdaj ne gre več za mamo ali otroka. Temveč za odraslo osebo, ki se lahko osvobodi starih spon. In prav zdaj ji življenje ponuja priložnost, da to tudi stori.
Komentiranje vsebin je onemogočeno.