Indijski mojster joge in dihanja želi, da se ljudje v prostoru pred njim spoznamo med seboj. Neznanci prihajajo do moje podloge za jogo, nekateri me objemajo in mi pravijo: “Pripadam ti”. V krču spoznam, da sem prišla v popolnoma neznan svet.

V Sloveniji so raziskave zaznale pozitiven vpliv dihalne tehnike sudaršan krija pri policistih, bolnikih z multiplo sklerozo in zaposlenih na centru za socialno delo.

Tečaj dihanja po metodi dihalne tehnike sudaršan kriye, ki traja tri zaporedne dni po tri ure, obljublja doživetje stanja popolne sreče. Na podlogi ob meni sedi 50-letna Stanka, ki je prišla po nasvetu svoje ajurvedske zdravnice. Med nekaj deset udeleženci tečaja Program sreče je približno tretjina moških. Novi tečajniki so plačali polno ceno 170 evrov. Drugi, ki so v ljubljanski fundaciji Art of Living že opravili ta program pri drugih učiteljih, so prispevek donirali po svojih zmož­nostih. “Tega programa se boste spominjali vse življenje,” obljublja svami Džothirmadžah.

Vztraja, da smo popolnoma predani njegovemu vodstvu, da bi lahko dosegli končni cilj. Tečajnico nasproti mene, ki si njegove besede s svinčnikom zavzeto zapisuje v zvezek, večkrat opomni, naj odloži pisalo. “Če ste v umu, mi ne morete zares slediti,” ne popušča.

Kdo je svami Džothirmadžah?

Častni naziv mojstra svami mu je podelil svetovno znani duhovni učitelj in ambasador miru šri šri Ravi Šankar, ustanovitelj Mednarodnega združenja za človekove vrednote in fundacije Art of Living, ki deluje v 150 državah po svetu.

Usodno srečanje

Svami Džothirmadžah je šri šrija prvič zagledal na plakatu v svojem domačem kraju v Indiji, kjer je diplomiral iz književnosti. Isti dan ga je prepoznal še na fotografiji v časopisu in ga kmalu zatem srečal med sprehodom na ulici blizu svojega doma. Šri Šri je v njegov kraj prišel kot gost velikega lokalnega dogodka, naključno srečanje pa je Džothirmadžah sprejel kot znak usode in še isti dan svojim staršem dejal: “Spoznal sem svojega učitelja”. Pri šri šrijevi fundaciji je opravil tečaj dihanja in se ji pridružil kot učitelj.

Kot svami je popolnoma predan delu z ljudmi ter širjenju šri šrijevega poslanstva ljubezni in miru. Vsako leto obišče vsaj 40 držav po svetu, kjer ljudi uči, kako lahko z dihanjem po metodi sudaršan krija dosežejo nadzor nad svojim umom in začutijo svojo prvinsko radostno naravo.

Zares živimo le med vdihom in izdihom

Sudaršan krija pomaga pri zaznavanju misli

Poseben program dihanja mednarodna nevladna organizacija The Art of Living Foundation izvaja tudi v zaporih v 33 državah po svetu.

“Več se smejte. Tako preprosto je,” s širokim nasmehom na obrazu svami nagovori svojo prvo skupino tečajnikov v Sloveniji. Članica slovenske fundacije njegove besede iz angleščine z močnim indijskim naglasom sproti prevaja v slovenščino. “Zares živimo le med vdihom in izdihom. V sedanjem trenutku smo lahko popolnoma prisotni, če je naša energija visoka,” govori svami. Z dihanjem lahko preprečimo umu, da bi preveč razmišljal o prihodnosti ali nas s pogrevanjem starih travm zadrževal v preteklosti.

Ajurveda kot tradicionalna indijska medicina dihanje uvršča med temeljne energetske vire, poleg hrane, spanja in meditacije. Svami navaja, da človek, ko ne diha zavestno, običajno izkorišča le do 40 odstotkov svojih pljuč.

Sudaršan krija omogoča boljši izkoristek pljuč, okrepi imunski sistem, sprosti stresne vozličke v telesu in izprazni um.

V starodavnem indijskem jeziku sanskrt sudaršan pomeni ‘prava vizija’, krija je ‘očiščevalna akcija’. Svami dihanja po tej metodi uči tudi zaporne kaznjence z namenom, da po prestani kazni ne bi več storili obsojene napake in se lažje znova vključili v družbo. Poseben program za zapore mednarodna nevladna organizacija The Art of Living Foundation izvaja v 33 državah. Študija v Bolgariji je prepoznala njegovo učinkovitost v tamkajšnjih zaporih. Tudi nekaj raziskav v Sloveniji je zaznalo pozitiven vpliv sudaršan krije pri policistih, bolnikih z multiplo sklerozo in zaposlenih na centru za socialno delo.

Kaj ste občutili?

“Sooo-huuum. Sooo-huuum …” dihanje v prostoru usmerja svamijev glas. Te besede so bistvo dihalne metode, s katero se polovica udeležencev tečaja seznanja prvič. Svami jih nekaj časa izgovarja počasi, nato tempo stopnjuje. Z dihanjem sledimo ritmu njegovih besed. Nato ležemo na tla in sledimo glasu, ki nas vodi v opazovanje svojega telesa. Nedaleč stran zaznavam jok, ki izraža bolečino. “Kaj ste občutili?” po koncu vpraša svami. Ljudje z dvignjenimi rokami potrdijo, da so med procesom dihanja in meditacije doživljali nenavadne vizije in občutili spokoj. Stanka s sosedenje blazine s tečaja odhaja zadovoljna, ker je spoznala, da ji gre meditacija lažje, kot je mislila. “Vidim, kako je pomembna za človeka, da lahko sprejme sebe in svoje občutke”, pove, preden se izgubi v gruči ljudi, ki odhajajo iz dvorane. 45-letna Marjana, ki so jo vse tri dni med vodenimi procesi oblivale solze, svojo izkušnjo takole strne: “Poveže te z izvorom, kar težko ubesedim. Odpre te, da lahko sprostiš tisto, česar sam od sebe ne bi.”

Moja izkušnja.

Izkustvenega tečaja sem se udeležila kot novinarka za revijo Jana.

Na tečaju sem opazila, kako me novinarska skepsa sili v iskanje nepravilnosti ali vsaj zaznavo nesmislov v tem, kar počne svami. Lahko rečem, da sem po treh dneh na jogijski podlogi, kjer nisem ravno domača, prepoznala igrice svojega ega. Opazovala sem, kako silovito se upira pripadati skupini, ko me poskuša prepričati, da sem drugačna. Njegove poskuse sem zaznala v občutkih nelagodja, ki so me spremljali med skakanjem po eni nogi v človeškem vlakcu. Če bi dogajanje spremljala od zunaj, bi verjetno rekla, kako nori so odrasli, da sploh počnejo kaj takega.

“Ego naj ne vlada. V življenju ga potrebujemo toliko, kot juha začimb,” uči svami.

Priznam, da zdaj lažje razumem nekatere njegove metode, čeprav so se mi sprva zdele nelogične. Vendar sem v teh skrajno preprostih nalogah, kot je skupinsko skakanje po eni nogi, lahko prepoznala, kako potuhnjeno in hkrati učinkovito ego nadzoruje privzgojene vzorce. Ko se mi je za hip vendarle uspelo prepustiti toku, je moje delovanje iz naravnega stanja v trenutku uspelo znova podrediti starim globokim prepričanjem. Zato nisem bila kos nalogi, ki je zahtevala smeh brez razloga. Tudi ko se je ta že razširil po prostoru in mi je usta pošteno vleklo narazen, me je ego vztrajno opominjal, da za glasen smeh tehtnega razloga ni.

Pred tečajem bi vam verjetno upala zatrditi, da meni ego v tako veliki meri že ne vlada. Zakaj mu ljudje kar prepuščamo? Če bi prepoznali njegove igrice, bi se lahko osvobodili svojih mask, ki nam onemogočajo pristno povezavo z ljudmi. Šele v pristnem stiku z drugimi lahko spoznamo, da smo si ljudje v osnovi med seboj bolj podobni kot različni.

Indijskemu mojstru smo se po koncu tečaja morali zaobljubiti, da bomo naučeno dihanje doma nadaljevali vsaj naslednjih 40 dni. Po treh dneh opažam, da sem bolj sproščena in optimistična, kar bi v tem času težko pripisala kateri drugi pozitivni spremembi v svojem življenju. Zato sem sklenila, da s svamijevim izzivom vsaj poskusim.

Avtorica besedila je Petra Košič, objavljeni članek iz revije Jana si lahko ogledate tukaj.

Komentirajte vsebine.