Josipa Grbavca, ki je ljudem bolj poznan pod imenom Braco, spremljajo številna pričevanja, da je mnogim ljudem samo s pogledom opazno izboljšal splošno počutje in nekatere celo ozdravil različnih bolezni, tudi kroničnih. Braco na srečanjih z ljudmi vselej v tišini stoji na dvignjenem podestu in se v vsak par oči pred seboj, v navadno večstoglavi množici, samo na kratko ozre.
Oddaja vseživljenjsko silo, ki presega fizični obstoj.
dr. Vladimir Gruden, hrvaški psihiater in psihoterapevt
Energijskemu delu se posveča že več kot dve desetletji, a se že več kot deset let z ljudmi srečuje zgolj v tišini. Tudi intervjujev več ne daje in niti v filmu Moč tišine, ki prikazuje njegovo življenje, ne govori. Njegovo zgodbo v uro dolgem dokumentarcu pripoveduje ameriški igralec Armand Assante, ki je Slovenijo obiskal leta 2014 kot častni gost filmskega festivala na Bledu.
Kdo je Braco?
Josip Grbavac je vzdevek Braco (hrvaško bratec) dobil od 16 let starejšega zdravilca in preroka srbskega rodu Ivice Prokića. K njemu ga je peljala mama, ko si je še kot 26-letni magister ekonomije ustvarjal kariero v poslovnem svetu. Prokić je v njem prepoznal svojega naslednika, ki ga je preroško napovedoval več let. Med njima se je že ob prvem srečanju stkala močna prijateljska vez, ki je mlademu poslovnežu obetala povsem drugačno prihodnost. Nemudoma je opustil svoje ambicije in se predal poti, ki jo je pri delu z ljudmi začrtal Prokić. Po Prokićevi smrti dve leti pozneje se je Braco odločil nadaljevati poslanstvo svojega učitelja.
Leta 2004 je z ljudmi začel delati samo še v večjih skupinah in v tišini, ker se zaradi množičnega zanimanja ni mogel z njimi več srečevati posamezno. Čeprav ga številni označujejo za zdravilca, oznaka ni ustrezna, ker pri svojem delu ne postavlja diagnoz in ne izvaja zdravilnih terapij. Kot poslanstvo svojega dela razume Braco, ljudem s posnetki svojega glasu ali pogledom predaja energijo harmonije, ki jo neprekinjeno čuti v sebi.
Srečanje z Bracom, v tišini, je pravzaprav srečanje s samim seboj.
dr. Vladimir Gruden, hrvaški psihiater in psihoterapevt
Znanost o Bracu
Številni strokovnjaki s področja medicine ter drugih znanosti po svetu so v koreninah svojega področja že na različne načine iskali dokaze, s katerimi bi pojasnili, ali Bracova prisotnost dejansko zdravilno vpliva na ljudi. Raziskovalci, ki so doslej podali sklepne ugotovitve, so pri dokazovanju učinka njegovega pogleda ali glasu na druge prestopili okvire svoje uradne stroke. Romunski nevrolog in psihiater D. C. Dulcan je v svoji študiji Bracu pripisal pozitivne učinke na dušo, um in telo, vendar se je pri ugotovitvah lahko skliceval le na poročila ljudi, ki se jim je po srečanju življenje na nekem področju spremenilo na bolje.
Bracov pogled je analitično proučeval tudi priznani hrvaški psihiater in psihoterapevt dr. Vladimir Gruden. Ugotavlja, da vseživljenjska sila, ki jo oddaja Braco, presega fizični obstoj. Kot pojasnjuje, se naš um stalno trudi imenovati vse naše zaznave, tudi tiste, za katere ne moremo najti ustreznih besed in jih preprosto razložiti. Svoje ugotovitve opisuje v zbirki filozofskih esejev, ki je izšla tudi v slovenščini z naslovom Bracov pogled, neznana neskončnost.
“Srečanje z Bracom, v tišini, je pravzaprav srečanje s samim seboj. In to kratko snidenje nas spodbuja, da se v prihodnje pogosteje srečamo s seboj,” pravi avtor. Bracov pogled opisuje kot neke vrste komunikacijo, ki ljudem v budni tišini sporoča, da so varni pri tem, da svobodno izbirajo svoje misli in obudijo zaupanje v obstoj neskončnosti v sebi. “Doživljamo ga, kot da bi nam govoril: ne jaz, ampak vi, vsak posebej, ste najpomembnejši samemu sebi. V sebi boste našli to, kar iščete v življenju: smisel, moč in srečo. Vse je v Vas. Zunaj Vas samih ni ničesar,” zapiše.
V tej sporočilnosti Bracovega pogleda Gruden najde razlago za ganjenost ljudi, ki pogosto jočejo ob zrenju vanj, in tudi za premike, ki se lahko sprožijo na njihovem splošnem počutju ali celo na fizičnem telesu. Po njegovem mnenju so ljudje, na katere Braco tako učinkuje, v sebi prebudili dvoje: vero vanj in zaupanje v obstoj neskončnosti, kljub temu da je um ne zmore razumeti. Kdor verjame, potemtakem lahko v vibraciji, ki jo Braco s svojim glasom ali pogledom prenaša na druge, prepozna Boga oziroma vesolje.
Dosegel je stanje popolne sprejetosti
Braco, ki je 23. novembra 2019 dopolnil 52 let, je poročen in ima sina. V Zagrebu, kjer ima stalen dom, se z ljudmi srečuje v nekdanjem Prokićevem centru, kjer se bodo 4. avgusta, ko bi preminuli Bracov učitelj praznoval rojstni dan, poklonili njegovi dediščini in poslanstvu, ki ga nadaljuje hrvaški fenomen.
Njegovi najtesnejši sodelavci Braca opisujejo kot človeka z visoko razvito zavestjo, ki je vedno v stanju popolne sprejetosti. Pripovedujejo, da zna v še tako drobnih rečeh uživati kot majhen otrok. Pri hrani da ni pretirano izbirčen, se ne drži nobene posebne diete in si z užitkom privošči kakšen burek. Kot pravijo, se ob njem počutijo, kot bi živeli v neki drugi realnosti.
Srečanja z Bracom v Sloveniji
Braco je v zadnjih dveh desetletjih, odkar samostojno hodi po poti svojega pokojnega učitelja, gostoval že v številnih državah po svetu. Poznajo ga v Avstraliji, na Japonskem, večkrat je obiskal Rusijo in ZDA. Pri Američanih za njegovo promocijo in dogodke med drugim skrbi svetlolasa igralka Jane Sibbett, ki jo Slovenci še najbolj poznamo po vlogi iz serije Prijatelji, v kateri je igrala Rossovo nekdanjo ženo Carol. Leta 2012 je bil kot častni gost povabljen na prireditev Organizacije združenih narodov v New York, kjer ga je nevladna organizacija World Peace Prayers Society razglasila za poslanca miru.
Redno se z ljudmi srečuje tudi v nekaterih evropskih državah, kot so Nemčija, Švica, Nizozemska, Češka, tudi Slovenija. Celodnevna srečanja z Bracom redno potekajo v Ljubljani in Rogaški Slatini, vselej v Hotelu Mons in krajevnem Kulturnem centru.
Osebna izkušnja
Ko je stal na podestu pred menoj, me je obšel prijeten val topline.
Avtorica članka
Braca sem obiskala pred več leti v Ljubljani. S fantom sva se srečanja udeležila, da bi ugodila njegovi mami, ki naju je dolgo časa spodbujala, naj ga obiščeva. Tisto nedeljo nama je kupila cvetje, da sva ga odnesla na srečanje. V hotelu sva poravnala vstopnino, pet evrov po osebi, in cvetje odložila pri osebju organizatorja. Rože, ki jih obiskovalci prinašajo k Bracu, služijo kot vir energijske izmenjave. Prineseš svojo in domov odneseš cvetje, ki ga je prinesel nekdo drug.
V dvorani so nas razporedili v vrste po velikosti, da smo lahko vsi stoje imeli odprt pogled na Braca. Ko je stal na podestu pred menoj, me je obšel prijeten val topline. Spominjam se objokanih obrazov, ki so v meni prebujali močno ganjenost in sem jo iz nelagodja trudoma zatrla. V trenutku, ko sva se z Bracom spogledala, se mi je za nekaj trenutkov kljub moji kratkovidnosti popolnoma izostril pogled. Še po več letih se lahko spomnim vseh teh podrobnosti. Vendar šele zdaj lahko razumem, kaj sem videla v tistem pogledu. Milost in sočutje. Gledal me je, kot bi mi hotel reči, da razume in da je vse v redu. Njegova tiha bližina je s pogledom verjetno govorila o občutkih žalosti, ki so takrat še nezavedno tičali v meni. Tisti čas njegovega sporočila niti ne bi mogla tako razumeti, ker je bila moja čustvena skrinjica s potlačenimi neprijetnimi spomini še trdno zaprta. Pa tudi sprostila se ravno nisem, ker nisem čutila, da sem tam po svoji volji.
Verjamem, da ljudje v življenju zasledujemo isti cilj. Svojo resnico. Neprepoznane dele v sebi nam stalno razkrivajo odnosi. Kak delček nam osvetli slišana ali prebrana beseda. Zakaj potem ne bi verjela, da nekaterim luč na neodkrite dele sebe lahko postavi Braco?
Avtorica besedila je Petra Košič. Vsebina je bila objavljena v reviji Jana, članek si lahko ogledate tukaj.
Komentiranje vsebin je onemogočeno.