Če te stiska od znotraj, ker občutiš zmedenost v svetu okoli sebe, ki mu je kot da jasno vse, moraš vedeti nekaj pomembnega. S teboj ni nič narobe. Tvoj zunanji svet od tebe pričakuje, da z umom ugotoviš, kaj je smisel življenja.

A pozna ga samo tvoje srce. Tja se moraš ozreti.

Včasih se ti zdi, da se je cel svet zgrnil nad teboj. Težko ti je, ko ne najdeš pravih odgovorov za ljudi, ki jih pričakujejo od tebe. Želijo, da jim poveš, kdo si, a v resnici želijo pomiritev zase.

Ne gre zate.

Tvoji ljudje se želijo pomiriti s tem, da vedo, kam te umestiti.

Um od nas zahteva, da vse stvari in ljudi postavimo v škatle. Tako se um lažje znajde. Tako um zameji svoj strah.

Strah je stvar uma. Strah je lažno prepričanje, da ima nekdo zunaj nas več moči nad nami, kot jo imamo mi sami. Več na tem blogu.

ZATE JE POMEMBNO, DA UGOTOVIŠ, KDO SI TI IZVEN PRIČAKOVANJ DRUGIH LJUDI

Ko nam postane v življenju težko in se običajno oziramo po nasvete k drugim ljudem ali k lajšanju svojih tesnobnih občutkov z različnimi substancami in odvisnostmi, je edina prava pot, da se ozremo vase.

Da si vzamemo čas za umiritev svojih misli. Predvsem pa, da si damo možnost, da se naša energija spet posede nazaj v naše telo.

Vsak dan znova, ko se gibljemo v različnih okoljih, zlahka svojo pozornost razpršimo okoli sebe, med različne ljudi, naloge in projekte.

Ko se počutimo najbolj izgubljene, je to znak, da takrat najbolj potrebujemo svojo pozornost. Ne pozornost drugega sveta.

Takrat moramo nazaj v svoj svet.

KDO SI?

Nismo to, kar “mislimo”, da smo.

Naše misli so rezultat naših otroških izkušenj, vzorcev, ki smo jih prevzeli iz naše okolice in na katerih temeljijo predstave, ki jih imamo o sebi.

Te so lahko popolnoma popačene.

Delujemo kot gosenica, ki si želi biti stonoga, čeprav nima možnosti, da bi to postala. Gosenica je, zato da postane metulj. Tudi ko se ta gosenica trudi postati stonoga, se v njej skriva neizmeren potencial, da se razvije v čudovitega unikatnega metulja.

Glennon Doyle, avtorica New York Timesove uspešnice Bojevnica ljubezni, pravi, da se naša največja sprememba skriva v bolečini tega trenutka. Več o knjigi in avtoričin nastop pri Oprah najdeš tukaj.

Namesto, da bi se soočili z bolečino trenutka, od nje pogosto bežimo v odvisnosti, kot so zasvojenosti z alkoholom, kajenjem, hrano, seksom, drogami, nakupovanjem, igrami na srečo, odnosi, tehnologijami.

Vsakič, ko se v bolečini zatečemo v odvisnost, da je ne bi občutili, ravnamo kot buba, ki se vda tik preden bi predrla kokon in se razvila v metulja.

Zato je pomembno, da se vrnemo s pozornostjo nazaj v svoje srce.

Z meditacijo.

S sprehodom v naravi.

S poslušanjem glasbe, ki nas vrača nazaj v našo energijo. Ki nam prija, nas radosti in polni naše celice s svetlobo.

Včasih nas tudi pogovor z neko osebo povrne nazaj k sebi.

A le, če je ta oseba dovolj zrela za pogovor.

Pomembno je, da se pogovarjamo z ljudmi, ki so celoviti. To pomeni, da se v komunikaciji z nami ne ozirajo ves čas k sebi in od nas zahtevajo odgovore, ki pomirjajo njih.

Ta oseba je lahko tudi terapevt.

Najpomembneje je to, da pridemo do svoje resnice.

K sebi pridemo tudi z zapisovanjem svojih misli.

Pisanje nam dovoljuje, da izrazimo tisto, kar v resnici smo.

Med teboj in listom papirja ni nič drugega kot ti.

Bodi ti

Jaz sem,

samo da sem.

Da se izražam in se predstavljam,

delim svoj pogled na življenje, stvari,

širim svoje veselje med ljudi.

Da povem, da je bolečina trenutka minljiva

in da je ljubezen nepremagljiva.

Da so vsa naša čustva samo orodja

in da je naša volja glavni vodja.

Da so misli odsev telesa,

ujetih travm in le interpretacije,

ki se jih da spremeniti v inspiracije!

To je to, življenje naše,

le eno in neustavljivo,

dokler se ne pogrezne vase.

Nismo večni,

nismo, da smo večno srečni.

Ni to smisel tega življenja,

a hkrati ni to življenje povod hrepenenja in trpljenja.

Izstopiti moramo iz te omejujoče miselne matrice,

poiskati ljudi, ki pojejo enake note,

jih zložiti v novo pesem,

ustvariti nove nezmote

o tem življenju novem,

ki nam je dano in poslano

od sile negotove,

a sila spodbujajoče za nove osnove;

da si skupaj zgradimo nove predstave

tudi o življenju onem, že preživetem,

v zgodovinske bukle odetem.

Tukaj, to življenje, želi, da sijem.

Da se v nove ideje o njem ovijem.

Hoče, da sem srečna

in ne otopela, tečna.

Želi, da ga na polno izkušam,

da ga spoznavam,

da stare matrice rušim

in da vse, kar se čez mene steče, ponudim.

Tudi v tebi teče božanska elektrika,

priklopi se nanjo!

Poišči svoj vir navdiha,

naj te božanska sila prepiha.

Odloži vso svojo navlako,

vse stare miselne koncepte,

to starodavno dlakocepsko dlako,

in se priklopi na dušno matrico;

spoznaj vse svoje barve

in se odloči za novo resnico.

Ne takšno, ki te muči in po starih kopitih vzgaja,

ti srečo jemlje in ti nagaja;

temveč te gradi, navdihuje

in v boljšega človeka kuje.

Bodi sila tvojega stvarnika,

njegov unikat.

Odloži vso svojo prtljago

in bodi tak –

kot si, kar si;

sila stvarnika, njegovo stvarjenje,

naj bo to zdaj tvoj čas, tvoje vstajenje.

Bodi to, kar si.

Tak si, da si!

Bodi ti.

(napisala Petra Košič)

Avtorica bloga V šoli življenja je Petra Košič, novinarka in ustanoviteljica MIND.

Komentiranje vsebin je onemogočeno.