Morda o sebi mislimo, da smo ljubljeni, vredni in slišani le, če nam nekdo drug to pove.
Kaj, če to ni res?
Ne verjamemo, da bi lahko bili ljubljeni mnogim ljudem, ki nam morda tega samo ne znajo, ne zmorejo ali ne želijo pokazati.
Kaj pa, če je res tako?
Mislimo, da nekaterim absolutno zares ni mar za nas.
In kaj potem? A je tebi mar?
Ljudje se v komunikaciji z drugimi in s seboj ne znamo najbolj pravilno izražati. Pogosto nam gredo spodbudne in ljubeče besede težko z jezika. In hkrati z največjo lahkoto obsojamo, kritiziramo in svet okoli sebe usmerjamo po svojih merilih. Ali bolje rečeno, po merilih idej v svoji glavi.
IDEJE NISO RESNIČNE
Vsaka ideja lahko postane sprememba oziroma inovacija, šele ko zaživi v našem življenju oziroma dobi materialno obliko. Do takrat je samo ideja. Lahko bi temu rekli tudi iluzija. Ideja postane iluzija, ko se um začne ukvarjati z njo. Ko um predolgo analizira o njej, namesto da bi jo začeli uresničevati.
Ne enak način delujejo naša pričakovanja. To so samo ideje, nekaj neresničnega, a ne neuresničljivega.
Če želimo prekiniti cikel, ki nas notranje drži v začaranem krogu prepričanj, da nismo dovolj vredni, ljubljeni, slišani in sprejeti, se moramo iz glave preusmeriti v delovanje.
Poseči moramo po tistem, kar si želimo imeti ali doživeti.
Življenje je kot avtocesta, ki teče v obe smeri.
Če vozimo samo v eno smer in samo opazujemo, kaj je na drugi strani, do tja ne bomo nikoli prišli.
Dokler vozimo po avtocesti le v eno smer, nam tiste bencinske črpalke, postajanke, trgovski centri in travniki na drugi strani večpasovne ceste ostajajo le nekaj nedosegljivega. Dokler ne zamenjamo smeri vožnje. Če jih hočemo obiskati, moramo sami zamenjati smer.
Če to analogijo zdaj preslikamo na svoje želje in hrepenenja – sami morda močno hrepenimo po ljubeznivosti, a jo redko podarimo drugemu. Kako naj nekaj imamo, če tega nikoli ne damo? Tega ni v naši vibraciji. Energijsko delujemo v začaranem krogu potrebe. Stalno imamo potrebo po nečem. Kako bi ta krog lahko prekinili? Z dajanjem! Podoben občutek zadovoljstva in sproščenosti, kot se zgodi, ko nekoga drugega obdarimo z neko stvarjo, ustvarimo z darovanjem lepih misli, pogledov, nasmehov.
Bistveno je, da spremenimo svoj pogled na sebe in življenje okoli sebe.
Izčrpanost, izgorelost in izsušenost veselja do življenja niso vedno samo stvar klinične perspektive. Če predolgo tajimo svojo dušo in se ji upiramo s svojimi priučenimi mentalnimi principi, bo vztrajala. Duša ne bo ugasnila. Telo bo poraženo. Glava bo klonila. Edini umrljivi del nas bo propadel.
Zato nikakor nima smisla tajiti tega, kar nas prek hrepenenja srca kliče iz globin duše.
PRISLUHNITI MORAMO SVOJI DUŠI
Če se naša duša želi izražati skozi našo osebnost drugače kot doslej, raziščimo nove načine. Če to potrebuje naše hrepenenje, potem je čas, da preoblikujemo svojo osebnost in naše delovanje tako, da bo njene klice lahko kar najbolj podprla.
To – klic duše – je vse, za kar živimo. Še eno pomembno spoznanje, ki nam ponuja drugačen pogled nase in na svoje življenje. Nima smisla, da bi njegov smisel in svojo notranjo izpopolnitev še naprej iskali tam, kjer je doslej nismo našli. V prenatrpanih urnikih, prezaposlenostjo in aktivnostmi, s katerimi rušimo svoje notranje ravnovesje. V družbenih statusih, še več izobrazbe oziroma certifikatih, večji kvadraturi svoje hiše in še bolj žlahtnih vozilih.
Življenje je veliko bolj preprosto, kot si ga ustvarjajo ideje v našem umu.
Samo um verjame, da potrebujemo še več, da bomo dovolj.
Samo um ves čas potrebuje aktivno dinamiko.
Njegova naloga je, da razmišlja, analizira, išče, se ozira. Zato je vrhunski v sudoku.
Ni pa naloga uma, da za nas umišlja načrte za našo prihodnost. Da predolgo izbira in preveč analizira. Ker potem ne delujemo.
Zaradi uma ne naredimo spremembe. Ostajamo v svojih glavi, ki meni, da so za našo nesrečo in srečo odgovorni drugi. Da mi pač nismo dovolj dobri, vredni, ljubljeni in – največja iluzija uma – nikoli sprejeti.
Kaj pa je sreča?
Ste svojo srečo že našli?
V neskončnost jo bomo iskali, če bomo nanjo polagali toliko odgovornosti, kot sedaj – da potrebujemo imeti dober avto, lasten dom, veliko denarja, družino in otroke, psa, zlato uro in polne omare oblačil, da bomo lahko srečni.
Sreča je mir.
Komentiranje vsebin je onemogočeno.