Vsa pretekla hrepenenja, ki smo jih kadarkoli v svojem življenju pripeli na druge ljudi, naše idealne partnerje, stvari ali situacije, so bila z eno besedo napačna. Nekakšna iluzija uma, da je tisto, po čemer hrenepenimo, zunaj nas. A ni tako.

Ljudje v resnici hrepenimo po sebi, po svoji resnični naravi. Hrepenimo po tem, da bi v svojih okoljih lahko v popolnosti občutili varnost in razkrili sebe, svojo dušo in srce. Pokazali svoj resnični jaz.

Morda to spoznanje postavi na glavo razumevanje nekaterih odnosov, po katerih smo v svoji preteklosti močno hrepeneli.

Zakaj me ne mara tista oseba, ki si jo tako želim?

Življenje nam prek teh občutkov sporoča, da smo izgubili pravo smer in naj poiščemo pravi fokus. Kaj smo počeli narobe, da smo ostajali v hrepenenju?

  1. Svojo srečo smo iskali v drugih ljudeh ali stvareh.
  2. V svojih rokah smo tako držali svoje hrepenenje in srce, ki je goreče zahtevalo našo pozornost, kot da sta to dve ločeni enoti.
  3. Hrepenenje je klic srca. Le da smo ta signal razumeli kot znak, da moramo hrepenenje pogasiti z nečim zunaj sebe. Namesto, da bi se ozrli vase, se poglobili v modrost srca in si dali to, kar v tistem trenutku resnično potrebujemo.

Morda je to nameniti pozornost svojim čustvom in jih občutiti. Zapisati svoje misli. Odložiti težino s sebe v naravi. Razmigati telo. Nahraniti svoje telo. Se sprostiti s smehom, z glasbo. Ustvarjati itd.

To spoznanje je zdaj tudi priložnost, da se prenehamo oklepati ljudi iz svoje preteklosti, po katerih smo hrepeneli in ki morda že zdavnaj več niso del našega življenja, a jih z nevidnimi nitmi še vedno vlečemo s seboj v nova obdobja kot prastaro in neuporabno prtljago.

Čas je, da jo odložimo.

Kar nas je življenje s temi zunanjimi hrepenenji želelo naučiti, je to, da so vsa hrepeneča čustva v resnici naša lastna hrepenenja po sebi, ljubezni do sebe, uresničitvi lastne kreativnosti in soustvarjanju lastnega sveta z vsemi svojimi dušnimi potenciali.

Ljudje smo namesto tega, da bi uresničevali sebe, pogosto lastno srečo iskali v zunanjih odnosih, drugih državah in kontinentih, čeprav se vse, kar potrebujemo in po čemer hrepenimo, skriva znotraj nas.

SRCE POTREBUJE NAŠE ZAUPANJE

Naše srce nosi vsa vedenja, vso resnico, ki si jo pogosto tajimo zato, da ne bi razočarali drugih ljudi. Ljudje smo srčna bitja in mnogokrat smo sebe pohodili, da bi zadovoljili druge ljudi.

A to konstantno teptanje sebe povzroča v nas frustracije ter nas vodi še dlje od srca in v toksične odnose – v razmerja, v katerih si polnimo notranje baterije zavisti, jeze in maščevanja. Namesto da bi te zavrgli iz svojega sistema in napolnili svojo srčno baterijo.

V njo imamo kot da najmanj zaupanja.

Izgubili smo zaupanje v lastno srce in začeli verjeti v mnenja drugih ljudi.

Življenje želi, da spustimo vse svoje navezave, ki smo si jih ustvarili v svetu – svojo identiteto, ki smo jo privezali na svoj družbeni položaj, avtomobile, stanovanje itd.

Včasih namesto nas poskrbi, da se preseka ta privez. To zelo boli in zdi se ti, kot da ti je nekdo izmaknil preprogo izpod nog.

A življenje ti s tem dela uslugo. Namesto tebe poskrbi, da se ti sesujejo iluzije. Cona udobja mora propasti, človek mora izkusiti pomanjkanje in bolečino, da se premakne.

Premik nazaj v srce je edina prava pot.

Komentiranje vsebin je onemogočeno.