Ženske sanjarijo o idealnem partnerskem odnosu, idealnih odnosih z otroki, prijateljicami, sosedi. Tičijo v lastnih mislih, zatrapane v lastno glavo, namesto da bi se spustile v svoje telo, začutile srce, svoja resnična pomanjkanja in hrepenenja ter dejansko zaživele. Nemalo takšnih žensk poznam, predvsem pa zelo dobro tisto, ki piše te vrstice.
Iluzije so nam nekako privzgojene že zelo zgodaj in pri tej vzgoji sodeluje vsa razširjena človeška vas, tudi oddaljeni Hollywood. Disneyjevi ideali bi v teh časih potrebovali rahel “makeover”. K sreči novejše produkcije nosijo sporočila, ki so usklajena z razvojem in napredkom človeške zavesti, ne le tehnologij.
Ena od takšnih novodobnih preureditev disneyjeve stvaritve je Aladin. Madonnin bivši Guy Ritchie je kot režiser tu napravil izjemno delo in postavil nove temelje za razvoj nadaljnih generacij.
Ne le, da je v vloge naj junakov vključil predstavnike različnih etničnih in narodnih skupnosti, temveč je tudi sporočila človeštvu v dialogih uskladil z učenji zdravega “new-agea”, s poudarkom na sočutju, odpuščanju in moči srca.
Mena Massoud, v filmu Aladin, je absolutni šarmer egipčanskih korenin iz Kanade, ki na Instagramu ustvarja blagovno znamko Evolving Vegan, s katero predstavlja severnoameriško vegansko kulinariko. Angležinja Naomi Scott je z vlogo princese Jasmine postala nova vzornica številnim deklicam in odraslim ženskam.
Igralka z manj opazno pevsko kariero je s filmom tudi v svet poslala novo himno opolnomočenja z naslovom Speechless iz prizora v Aladinu, ki ima na YouTubeu že prek 144 milijonov ogledov.
Prizor je vrhunsko odigrala v prvem poskusu in navdušila celotno ekipo. Vključno z Willom Smithom, ki se je vloge duha iz čarobne svetilke sprva branil zaradi izjemnosti originalne upodobitve duhca iz risane različice, ko mu je glas posodil velikan komedije, pokojni Robin Williams.
Smithov lik je zmes Princa z Bel-Aira in njegove osebne rasti, ki ga dela – kot od nekdaj – posebno ikono Hollywooda.
Da se vrnem k iluzijam in napačnim predstavam, ki se jih ljudje prepogosto poslužujemo v svojem umu. Ta je tisti krivec za mnoga nezadovoljstva, razočaranja, hrepenenja in iskanja zlate niti v senu, ki naj bi sešila novo krasno podobo našega življenja.
Vse, kar je življenje, že je. Tisto, kar ni, ali še ni, so pričakovanja, in to postanejo v hipu, ko misli spletemo v zgodbo. “Ko bi, če bi ali kaj, ko bi” so scenariji za teorijo, ne prakso.
V praksi živeti pomeni le resnično živeti. Korak za korakom se pomikati naprej, včasih za tri korake nazaj, potem dva naprej itd. To je resnično življenje, daleč stran od glamuroznih idej, ki jih pogosto živimo v svojih glavah.
Tako zaman zapravljamo svoj čas in energijo, pa tudi odnose, ki bi lahko bili krasni in podporni, če bi jih znali pravilno izbirati. Če bi sami sebi priznali svojo resnico, ustvarili kristalno jasno lestvico svojih vrednot in v skladu z njo sprejemali v svoje življenje odnose, ki nas pri tem podpirajo. Namesto da jo nižamo in kriterije prilagajamo, jih spreminjamo, zato da bi v svoje življenje lahko sprejeli določene ljudi – včasih iz želje po sprejetosti in pripadnosti, včasih iz usmiljenja in lažnega občutka lastne moči.
Moč se skriva v lastni resnici; v tem, da si brezpogojno priznamo, kdo smo, kaj so naše potrebe in si jih prizadevamo uresničiti.
Z akcijo. Z drobnimi koraki, z delovanjem.
Vse, kar to ni, je golo sanjarjenje, ki ustvarja nepopolne ideje in hrepenenja polne neizpolnjene potrebe. Z eno besedo, gnev.
Petra Košič, novinarka in avtorica MIND
I won’t just lay me down and die
I will take these broken wings
And watch me burn across the sky
Hear the echoes saying
Though you want to see me tremble when you try it
All I know is I won’t go speechless
Komentiranje vsebin je onemogočeno.