Najprej moramo prepoznati, kaj tiči za njimi. Z drugimi besedami, ugotoviti moramo, katere misli nam jih povzročajo.
Misli so kot nevidni baloni, ki se zgrinjajo nad nami kot temačni oblaki, če dopustimo, da so resnične. Ko verjamemo negativni misli o sebi, ta naša vera nato postane kot magnet za slabe občutke, ki jih potegne v naše telo in jih nato začutimo.
Takrat smo ujeti. A ujeli smo sami sebe.
Če veliko delate na sebi in se še vedno kdaj znajdete v oblaku lastne negativnosti, lahko telo postane vaš najboljši prijatelj.
Vse delo, ki smo ga kadarkoli opravili za svoj razvoj – vse meditacije, spoznanja; vse, kar smo kdaj storili za svoje pozitivne spremembe – je že del našega telesnega spomina.
Seveda je tisto, kar smo utrjevali desetletja pred tem, njegov najmočnejši spomin.
A če mu pomagamo in ga premaknemo k delovanju v smeri, ki nam pomaga, nas neguje, preumerimo svojo pozornost od samouničevanja v samonegovanje.
Ljubezen do sebe je zdravilo, kot nas je naučila Louise Hay.
V praktičnem smislu je ves trik ljubezni do sebe v tem, da se naučimo delati mini premike k boljšemu počutju. Gre za izbire.
Vse je izbira.
Tudi če smo vajeni lastnih negativnih misli, so te lahko zamenljive, če se odločimo, da bi se raje kot slabo počutili dobro. Tega se lahko lotimo v dveh korakih:
1. KORAK: Prepoznajte misli za svojimi negativnimi občutki.
Zapišite jih. Prizemljite nezavedne balone in se soočite z njimi. Ko so naše misli enkrat na papirju, se človek sooči s svojo resnico.
- A to mislim o sebi?
- – Da.
- Mi to še ustreza?
- Ne? Torej?
→ Vse je odločitev.
2. KORAK: Vključite telo.
Ni nujno, da bodo negativni občutki takoj popustili. Tukaj si pomagajte s telesom. Naj vas premakne v samonegovanje, tudi če vas ob tem še vedno spremlja gmota težkih občutij.
→ Delujte navkljub.
Pojdi na sprehod. Skuhaj si kavo. Pojdi po tuš. Vstani iz postelje!
Kar se zgodi nekje vmes, je pravi čudež. To je ta čudežna nepojasnjena telesna inteligenca, ki presega vse biološke funkcije. Tu se pokaže, kako močno sta um in telo povezana na neki neotipljivi, energetski ravni.
⇒ Mnogo avtorjev to obravnava strokovno in izkustveno, med drugim David. R. Hamilton, Joe Dispenza, Gabor Maté in Louise Hay, pionirka te napredne miselnosti.
Ko se s telesom, navkljub težini občutkov v sebi, premikamo v delovanje, ki nas podpira, se slabo občutki sami od sebe pretopijo v lahkotnost.
Lahkotnost nima občutkov.
Radost je lahkotna, to je naša izvorna energija, ki smo se jo skozi življenje naučili obtežiti s pričakovanji do sebe, drugih in sveta okoli sebe.
Pričakovanja nas obtežijo.
Radost le lahkotno je. Samo je, kot otrok, ki se neobremenjeno pomika po svetu, ga odkriva in raziskuje svoje veselje. Počne, kar ga veseli. Ustvarja z rokami, premika svoje telo, uporablja svoj glas.
Z eno besedo, ustvarja!
Naši miselni principi pa nas silijo, da delujemo in dosegamo. Da postajamo.
V tem se razlikujeta osebi, ki delujeta – ena v sistemu, druga iz sebe.
Luka Dončić igra iz sebe.
Kako je ta Luka drugačen od otožnega Luke, ki si ga predstavljamo, da je zaposlen v nekem podjetju? Kjer je samo zapolnil prazno delovno mesto s svojimi znanji in kvalifikacijami, morda s tem zadovoljil pričakovanja svojih staršev, pomiril svoje strahove, a v sebi ni zadovoljen, ni zadoščen.
Kdo od njiju izkorišča svoj talent, je ustvarjalen in vztrajen v svojem razvoju? To je tisto, kar ju ločuje.
Vsi imamo v sebi potencial, da se razvijemo v najboljše ljudi v svojem poklicu, poslanstvu, na svojem področju.
A gre za to, da ne ustvarjamo. Ne odkrivamo sebe, svojih potencialov, ne delimo svojih darov. Gledamo druge in sebe prepričujemo, da so to posebni ljudje.
Še ena iluzija uma, ki se drži teh izgovorov, da lahko ostajamo v svoji coni udobja. Da se nam ni treba premakniti v neznano, strašljivo areno, kot temu pravi Brené Brown, in se izpostavili kritikam.
Vsaka sprememba potrebuje akcijo. Vsak najmanjši korak, ki ga storimo v smeri napredka in razvoja, šteje.
Včasih je dovolj, da si pomagamo premakniti mentalne mehanizme, ki nas s svojo negativnostjo držijo predolgo časa v postelji tako, da si pripravimo zajtrk, kot bi ga postregli gostom.
Mi smo gostje v svojem telesu.
Zakaj bi se potem do njega obnašali kot mačeha do Pepelke?
Pri Brené Brown se je kot prva Slovenka v strokovnem licenciranem programu, imenovanem Daring Way, izobraževala psihologinja in transakcijska analitičarka Katarina Veselko: “Problem nastane, kadar glasovi kritikov postanejo glasnejši od našega lastnega glasu”. Intervju najdete na tej tej povezavi.
Avtorica bloga V šoli življenja je Petra Košič, novinarka in ustanoviteljica MIND.
Komentiranje vsebin je onemogočeno.