Ko se punce spet zaljubimo v sebe, smo lahko srečne za druge.

Pustimo jim živeti svoje življenje.

Začnemo živeti svoje življenje.

Takrat nehamo verjeti lažem svojega uma o sebi in same sebe neprijetno cukati s svojimi občutki, kot za “ta sladke” ter zadržanim čustvom dovolimo, da se izlijejo iz nas.

Vsako nelagodje ob uspehu druge osebe oziroma občutki ljubosumja so znak, da premalo naredimo zase.

Vsakič, ko te “njena” zunanja slika preslika v tvoj notranji film, v katerem igraš stransko vlogo, si spet sprejela napačni scenarij.

Nič za to. Življenje je šola in cel čas pošilja enake teste. A samo dokler ne osvojimo lekcij.

Potem se učenje neha in lahko začneš živeti.

Lahko greš naprej.

Zato ni treba več čakati novih preverjanj znanja v lekcijah, ki smo jih že osvojili. Ali se bati, da bomo vsakič znova stopili na isto mino.

Več moramo zaupati vase, tudi to je še ena plat ljubezni do sebe, ki nas dela celovitejše in močnejše.

Če “tista punca” živi drugače kot ti, to nima nobene veze s teboj in tvojimi odločitvami.

Ti si svoj svet in pripadaš sebi. To lekcijo se moramo naučiti vsi, ki smo bili v tej družbi naučeni, da je treba nekam ali nekomu pripadati.

Ti pripadaš sebi.

Pusti druge in dovoli, da sami izberejo, kam bodo pripadali.

Vsaka ima samo eno krono v tem življenju, ki jo lahko postavi kamorkoli želi.

V hišo svojih staršev. K partnerju. Itd.

Ali jo postavi na svojo glavo.

Avtorica bloga V šoli življenja je Petra Košič, novinarka in ustanoviteljica MIND.

Komentiranje vsebin je onemogočeno.