Po dolgem času sem v roke spet vzela knjigo Mali princ. Najtanjša med preostalimi debelejšimi knjigami me je poklicala s police ravno v trenutku, ko so se mi po glavi podile neprijetne misli.

Umska kaseta, oziroma ta naučeni miselni trak, ves čas neustavljivo kroži po naših glavah in povsem enostavno je izgubiti nadzor nad njo.

Kadar življenje prepustimo avtopilotu in kaseti predamo svojo moč, temačne misli zlahka prevladajo našo voljo, ki nas nato usmerja po napačni poti – poti obupa.

Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.

Bistvo je očem nevidno.

Mali princ

Če je Mali princ že vstopil v naše življenje s svojimi modrostmi, se lahko kadarkoli spet obrnemo nanj.

Neprecenljivo je, kako se z nami ves čas hočejo pogovarjati knjige, če jim zmoremo prisluhniti. Če jih bomo vzeli v roke takrat, ko najbolj potrebujemo uteho, nas bodo vselej nagovorile s pravimi besedami.

Kot da knjiga kar sama ve, katero sporočilo v določenem trenutku potrebujemo. Zato je res pomembno, da sledimo svojemu notranjemu navdihu in se odzovemo na tihi klic platnic, ko vzbudijo našo pozornost.

Nič v življenju pravzaprav ni naključje. Tudi takrat, ko se vse zdi tako težko.

Včasih zaboli občutek, da se je nekdo, ki ti je bil doslej v življenju velika opora, postavil na nasprotno stran tvojih želja in delovanj. Kar v tebi prebudi morda že stare občutke zapuščenosti, zavrženosti, nevrednosti.

A ljudje nikoli nismo zares zapuščeni. Tako le mislimo.

To življenje nas ne podpira na način, kot si predstavlja naš um ali kot to pripovedujejo nekatere pravljice.

Življenje ni kot princ, ki te bo odrešil “hudobne mačehe”.

Življenje te vedno potiska v smeri, ki ti bo pokazala, da je v tebi moč.

V življenju je tako, da človek kdaj potrebuje oporo na način, da je ne prejme.

Zato da lahko spozna, da je v tistem trenutku niti ne potrebuje.

Od vsakogar smeš zahtevati le to, kar zmore.

Mali princ

Ko ti kdaj ljuba oseba umakne oporo in pomoč, kar se ti morda zazdi kot spodrsljaj življenja, prepoznaj v tem modrost duha, ki pravi, da je v resnici ta izdaja tvoja velika priložnost za rast in razvoj.

Večja, kot se ti ob tem pojavi bolečina, večja je tvoja priložnost za pravo ekspanzijo svoje osebne rasti.

Na poti življenja smo vsi na različne načine povabljeni, da prepoznamo, kako velikanska moč duha se skriva v nas.

V trenutkih največje nemoči in zapuščenosti moramo storiti korak v smeri opolnomočenja namesto obupa, pa naj bo ta korak še tako majhen in drobcen, kot je knjiga, o kateri govori ta članek. A kljub temu moder in krepak.

Moč je v nas

Če zmoremo s tem zavedanjem pogledati na naše težavne situacije in odnose, lahko v njih spustimo svoja visoka pričakovanja, s katerimi si jih obtežujemo in s tem sami sebi natikamo energijsko utež okoli gležnjev. Naš korak tako ne more biti lahkoten.

Naš vsakdan ne more nikoli niti za trenutek postati brezskrben, če je ves čas obtežen.

Vsa pričakovanja, ki jih gojimo do sebe in drugih, ustvarja naš um.

Resnična je samo ljubezen, ki se skriva v motivu življenja, ko nas ta postavi v težavno situacijo oziroma ko nas zapustijo ljudje, za katere smo verjeli, da jih potrebujemo.

Če ne stojimo čvrsto v svojem notranjem stebru moči, nas zunanji svet zlahka prepriča, da sami nečesa ne znamo in ne zmoremo, pa tudi v to, da smo v nečem izjemno dobri. Oboje lahko povzroči neznanski pritisk v naši glavi, ker nas občutek strahu pred razočaranjem drugih ljudi stalno potiska k zasledovanju nedosegljive popolnosti.

Mali princ

Mali princ razblinja iluzije našega uma z zgodbo o človeku, ki je verjel, da je z njim nekaj narobe.

Ne zato, ker bi sam dejansko storil kakšno napako, s katero bi drugega poškodoval ali mu storil krivico. Temveč je samo sprejel iluzijo prepričanja, da nihče ne govori njegovega jezika. Tako je zatrl svoje srce in raje začel slediti svojemu umu.

Knjiga Mali princ je najbolj znano delo francoskega pisatelja Antoineja de Saint-Exupéryja, ki so jo prevedli v 180 svetovnih jezikov.

Nekega dne je narisal veliko kačo, ki je pogoltnila slona in jo pokazal svojim ljudem. Vsi so v rjavi podobi zagledali klobuk.

Nihče ni razumel, da tista rjava fleka na listu papirja ne prikazuje klobuka.

Nihče se njegove slike ni zbal, ker ljudje na njej niso prepoznali nevarne kače, temveč le navadno pokrivalo.

“Pokrivalo?!” si je mislil človek.

Seveda se njegove slike ljudje niso ustrašili. Saj človek se nima kaj bati klobuka! Razen če bi vedel, da je v resnici kača, ki je še celo tako zelo nevarna, da je požrla slona.

Vsi odrasli so bili najprej otroci, toda le redki od njih, se tega spominjajo.

Mali princ

Tako hecni se malemu princu zdimo ljudje, kadar na svet gledamo skozi oči svojih prestrašenih prepričanj. In na ta način povsem zameglimo radosten pogled svojega srca.

Tako mnogokrat kot odrasli opazujemo slike otrok skozi oči lastnih strahov in spregledamo, da se v ozadju navidezno logičnih potez morda skriva veliko bolj radostna skrivnost otroške domišljije.

Ali pa si kdaj kar sami izmislimo, da na nekem običajnem kraju na nas preži sila huda nevarnost in hitimo nagovorjat svoj um, naj v tistem “klobuku” poišče kačji jezik.

Takšne nesmiselne projekcije so le plod našega uma. Ki se je naučil, da kača piči.

In se zato odtlej boji vsake zvite vrvi.

Razširite svoj um. Tam se vse začne.

Avtorica članka je Petra Košič, novinarka, urednica in ustanoviteljica portala MIND – Medij nove dobe (https://mind-portal.si/).

Komentiranje vsebin je onemogočeno.