V času, ko se narava umirja in se dnevi zdijo temačni, se skriva blagoslov za naše duhovno stanje.

Ljudje nismo fizična bitja, ki izkušajo duhovnost, temveč duhovna bitja, ki imajo človeško izkušnjo, je glavno sporočilo dela dr. Wayne Dyerja.

Del njegove pomembne zapuščine je tudi misel, ki nosi naslov ene od njegovih knjižnih uspešnic: Spremeni svoje misli in spremenilo se bo tvoje življenje.

Vsaka kriza iz nas iztisne tisto, kar je že v nas. V tem si nismo ljudje med seboj nič drugačni.

Življenje od vseh nas želi, da se ozremo vase in spoznamo, kdo v resnici smo.

Ko se ti procesi odvijajo individualno, se kdaj drug k drugemu oziramo s pomisleki, predsodki in sodbami: “Poglej ga, no, čudaka, ki je hitro hrano zamenjal za gozd in alkohol za svetlobo”.

V čemer je ta čas drugačen od tistega, ki ga doživlja le eden izmed nas, je ravno v tem, da smo zdaj vsi kot družba, družine in posamezniki poklicani k temu, da se soočimo z vsem, kar nosimo v sebi.

Klic življenja zdaj lahko slišimo vsi.

Zato je tako lep lahko ta čas, ki združuje ljudi v aktivnostih, ki odpirajo srca in širijo radost, kot kažejo posnetki iz Italije in Španije, ki jih te dni lahko spremljamo prek medijev.

Življenje želi, da se od tega nekaj naučimo: da delujemo tudi sami na način, da si dvignemo duha in v sebi prebudimo radost, lahkotnost. Ne da v sebi še bolj gojimo strah in si povzročamo mentalno paniko.

Te ne ustvarjajo mediji. Enako kot posnetek radosti nekoga drugega v nas ne zaneti radosti. Ta je že v nas, zato jo radost nekoga drugega v nas lahko zgolj prerodi in neguje. Drug človek nas lahko navdihne in spodbudi našo lastno srčno mišico, da bije v ritmu veselja.

Prav tako panike zunaj nas ne zaznamo, če že sami nismo v sebi sprejeli načina mišljenja, ki panično stanje zaneti v nas.

Če ta čas občutimo tesnobo, ankcioznost in povečano napetost ter nestrpnost, z nami ni nič narobe.

To ne govori nič slabega o nas. Le življenje od zunaj, z vsemi razpoložljivimi mehanizmi in okoliščinami na zdaj pritiska, da lahko iz nas priteče tisto, kar najmočneje nosimo v sebi.

Z namenom, da to prepoznamo, sprejmemo in po potrebi tudi spremenimo.

Kot je pravil dr. Wayne Dyer, iz tebe lahko priteče samo tisto, kar že je v tebi.

Pomarančo lahko stiskamo v nedogled, a edina stvar, ki bo vselej iz nje pritekla, je pomarančni sok.

Iz pomaranče nikoli ne bomo iztisnili jabolčnega soka.

A pri sadju so stvari veliko bolj enostavne kot pri ljudeh. Predvsem pa so nespremenljive, kar je drugače kot pri nas.

Človek je polarno bitje in tako v sebi nosi oboje, pozitivni in negativni pol.

Samo od nas je odvisno, da prepoznamo, iz katerega pola v življenju bomo delovali.

Ali kot pravi ta znana misel: V nas obstajata dva volka, pozitivni in negativni, preživel bo tisti, ki ga bomo hranili in negovali.

Ta čas nam ponuja veliko priložnost za osebno rast.

Na nas je, da pri sebi tudi prepoznamo, kaj trenutno najbolj sili iz nas.

Katero osvoboditev – čustveno, mentalno in fizično – potrebujemo za to, da se lahko v naslednje obdobje pomaknemo lahkotnejši?

Katero težino lahko odložimo?

Česa si več ne želimo poudarjati v svojem življenju?

Katere misli in čustva najbolj potrebujejo čiščenje?

Osvoboditi se neprijetnih čustev v sebi pomeni dovoliti si čustva dejansko občutiti.

Trenutek, ko te tvoja lastna realnost položi na kolena in te razoroži mentalnega upora, te ne zgolj osvobodi vseh nepotrebnih energijskih spon, temveč te tudi potisne v tvojo pravo moč.

To v tem obdobju z nami počne življenje in zato je ta čas po svoje tudi čudovit.

Spodbuja nas, da odložimo vse svoje ščite, pred seboj in pred drugimi ljudmi, se notranje prečistimo, odpremo svoje srce za sočutje ter se skupaj, kot posamezniki, družba in človeštvo, pomaknemo v boljšo realnost.

Ta je tik pred vrati.

Tema je pred zoro najmočnejša.

Avtorica članka je Petra Košič, novinarka, urednica in ustanoviteljica portala MIND – Medij nove dobe (https://mind-portal.si/).

Razširite svoj um. Tam se vse začne.

Komentiranje vsebin je onemogočeno.