Vrača nas k sebi, v tišino, da bi zaznali, kaj najmočneje čutimo v srcu. Si to dovolimo tudi priznati?

Ljudje smo naučeni določenih miselnih mehanizmov, po katerih se avtomatsko ravnamo.

Mislimo, da nas življenje zafrkava, da se igra z nami, ko nas postavi pred težko preizkušnjo.

Ni tako, da je sila življenja kot navihan otrok v peskovniku, ki ti sune lopatko izpod tvojih rok ravno v trenutku, ko si z njo želel poteptati svoj kupček.

Življenje ni človek.

V človeku je življenje.

Tisto, kar človeku naredi lepo, lahkotno in bolj radostno življenje, je on sam.

Ko človeka več ni, ko ugasne telo, ugasne tudi njegovo življenje.

Ta čas, ko se vse umirja in nas je življenje poklicalo k lastni tišini, je velika priložnost za to, da se ozremo vase in se vprašamo o tem, kaj lahko naše življenje naredi boljše.

Kaj lahko sami storimo za to, da bo vse še nekoliko lepše, lahkotnejše in bolj radostno?

Ni princa, ni čudežne paličice in ni “zdravila” zunaj nas, ki bi nam pomagali ubežati realnost, s katero se soočamo.

Soočeni smo z lastno odgovornostjo do tega življenja, ki ga živimo. Ki živi v nas.

Ko nas kdaj klic življenja v našem vsakdanu sooča s temi spoznanji, ga pogosto preslišimo.

Zlahka preklopimo na staro miselno matrico, ki verjame, da ti življenje kaže jezik.

V resnici pa nas sili, da izkašljamo dimne mehurčke svoje resnice, ki jih goltamo in z njimi sami dušimo svoj dih.

V našem dihu se skrivajo vsi odgovori.

Če je naš dih plitek in obtežen, ni pretoka kisika v telesu. Telo je zakrčeno.

Ne diha pravilno.

Ne upa. Si ne dovoli. Ne zaupa.

Ko zadihamo s polnimi pljuči in vase globoko povabimo zrak, nam ta s kisikom napolni telo, vse do možganov, nas poživi in zbistri naše misli.

Z dihom se umirimo in se povrnemo nazaj vase.

Prek diha se človek poveže s seboj in življenjem, ki mu nazaj preko pljuč spregovori: “Umiri se, spremeni. Zaznaj. Deluj”.

Ta čas, ko smo vsi doma, nas opominja tudi na to, kje živimo že ves čas. Tudi takrat ko na ta naš notranji dom – ki ga gradijo naše misli, čustva in višja zavest ter jih povezuje naš dih – kdaj pozabimo.

Tudi v tem je skrit blagoslov tega časa.

Da se spomnimo, kje smo resnično doma.

Avtorica članka je Petra Košič, novinarka, urednica in ustanoviteljica portala MIND – Medij nove dobe (https://mind-portal.si/).

Razširite svoj um. Tam se vse začne.

Komentiranje vsebin je onemogočeno.