Ni je na policah, ne glede na to, koliko izdelkov mislimo, da še potrebujemo za to, da se bomo ta čas počutili varnejše.
Varnost, po kateri hrepenimo, je gotovost.
Želimo se znebiti občutka negotovosti, ker ta v nas odpira nelagodno polje ranljivosti, o kateri v svojih knjigah in učenjih govori Brené Brown. Kot prva Slovenka se je v njenih strokovnih licenciranih programih izobraževala psihologinja Katarina Veselko.
Za ranljivost gre ta čas, ki nam je Slovencem še posebej nepoznan teritorij. Ta del sebe smo kot družba ugašali, zatirali ranljivost pri otrocih in jo tajili v partnerskih odnosih.
Intimnost, ki jo po večini živimo, je konstruirana z vidika pričakovanj okolice, ni pa to gola intima, ker ta nima nič skupnega z golimi telesi.
Največkrat se intimneje povezujemo v trenutkih tik pred smrtjo, ker ta strah – pred negotovostjo – človeka sleče do golega.
To, kar občutimo zdaj, je (samo) ranljivost.
Ranljivi smo v fizičnem smislu, ker nihče ni odporen na novi virus, kar pomeni, da moramo varovati in skrbeti za svoje zdravje. Čeprav to ni nov koncept, pa se zdi, da ga v družbi, ki pričakuje, zahteva in ne popušča, pogosto postavimo na stranski tir.
Zdaj je ta skrb prišla v prvo vrsto prioritet, kamor sodi že cel čas.
Intima, ki jo odpira ta čas, poteka v dve smeri.
Družine in pari, ki živijo pod skupno streho, so se primorani združiti v nevidnih plasteh, ki se sicer skrivajo za obveznostmi, včasih povsem izmišljenimi. Ker psihologija človeka razkriva, da si ta s svojim umom zna zamisliti še in še načinov, ali t.i. “izhodov”, da mu ni treba ostati v bližini najbližnjih takrat, ko se počuti ranljivega, naj bo razočaranega, nerazumljenega, jeznega, žalostnega, in mu tega v domačem okolju ni dovoljeno odkrito izražati.
Tisti, ki živijo sami, pa so morda še toliko bolj potisnjeni na pot srečanja s samim seboj.
Vsi ta čas lahko v sebi odkrivamo plasti, ki se morda zdijo nove in od zunaj priklicane, a v resnici ni tako. Dobili smo prostor, da ta občutja v sebi le prepoznamo.
Sicer jih ne slišimo – zadušimo jih s substancami, obveznostmi, “izhodi”.
Zdaj smo na pot iz uma in umskih obveznostmi poklicani v ta trenutek, tukaj in zdaj. V to, kar nas že desetletja učijo knjige new agea, nas je zdaj potisnilo življenje.
Proti tej sili nimamo kaj.
Če kdaj, lahko zdaj človek spusti obrambne sile v sebi in spozna, da ni sveta vladar.
Da denar, ki ga je ustvaril, sam po sebi ne rešuje sveta.
Da v resnici človek nima vpliva na nikogar in na nič drugega kot zgolj in samo nase, na svoje izbire ter dejanja.
Če se bomo tako ponižno do življenja znali odzvati v nastali situaciji, bomo osvojili pomembno lekcijo, ki nam jo ponuja.
Prepustiti se življenju, pomeni vzbuditi zaupanje v to, da je življenje dobro.
Da o tebi meni dobro.
Da se proti njegovim silam – ljudem, naravi – ni potrebno boriti.
Da smo vsi utelešenje njegove sile.
Da to sprejmemo in to drug v drugem tudi prepoznamo.
Človek, ki je zmožen na svojo situacijo pogledati izven okvirov svojega razuma in petih čutil, je sprejel modrost življenja.
Avtorica članka je Petra Košič, novinarka, urednica in ustanoviteljica portala MIND – Medij nove dobe (https://mind-portal.si/).
Razširite svoj um. Tam se vse začne.
Komentiranje vsebin je onemogočeno.