Ko nismo sigurni, katero pot bi izbrali zase, ne gre toliko za dejansko zmedenost, kot gre za strah pred tem, da bi s svojo odločitvijo razočarali druge.

Kadarkoli se pojavi dvom, običajno ravnamo tako, da se po nasvet zatečemo k našim najbližjim, naj so to starši, stari starši, ostali družinski člani ali prijatelji. Nič ni narobe s tem, če človek kdaj poišče nasvet pri osebi, ki ji zaupa. A vendar lahko sami sebe z zanašanjem na druge ljudi pri pomembnih odločitvah ujamemo v zanko njihovih pričakovanj.

Najbližji, ki nas zelo dobro poznajo, še ne poznajo naše osebnosti, v katero se šele razvijamo. Nihče je ne pozna, niti mi sami niti naši ljudje. Težava, ki se lahko pojavi pri tem, ko se preveč zanašamo na mnenja in usmeritve drugih ljudi, je ta, da nas lahko zlahka zavedejo na pot, ki v resnici ni naša srčna izbira, se pa njihovi (in morda naši) presoji zdi logična.

Vsak človek v tvojem življenju ima nekakšno idejo o tebi, čeprav večina ni realnih. Pomisli, za koliko svojih znancev dejansko lahko rečeš, da jih poznaš? Koliko ljudi se s teboj pogovarja o stvareh, ki so zares pomembne, kot so naša občutja, strahovi, pričakovanja, želje, bolečina, izgube, razočaranja? Pogosto z ljudmi preživimo tudi po več ur v dnevu, a ob koncu druženja zelo malo vemo o njih. Prepričani pa smo, da vemo veliko stvari o nekih drugih ljudeh, naših skupnih znancih, prijateljih, sodelavcih, saj je obrekovanje pomemben spremljevalec druženja in pogovorov v tej kulturi.

Bistveno se je zavedati, da se drugi ljudje zate nikoli ne bodo povsem pravilno odločili. Ko ne veš, kako in kaj, preizkušaj. Dokler sam ne ugotoviš, kaj bi. Tudi če se kdaj izkaže, da si se odločil napačno, se vselej lahko odločiš drugače. To je privilegij življenja, ki pripada vsakemu izmed nas. Ko prepustimo drugim ljudem, da se odločajo namesto nas, jim predajamo svojo moč. Ko to počnemo pri pomembnih osebah v našem življenju, kot so starši, skrbniki, delodajalci, jim s tem omogočamo, da prevzamejo nadzor nad našim življenjem. Navidezno se zdi, kot da smo sami odgovorni zase, ker samostojno hodimo v šolo in na delo. A kdo v resnici nadzira naš čas in odločitve? Koliko ljudi poznate, ki lahko iskreno zase rečejo, da imajo popoln nadzor nad svojim življenjem?

Z vsako odločitvijo, ki jo sprejmemo sami zase, krepimo v sebi moč.

Zakaj se bojimo svoje moči?

Moj um pogosto išče poti ven iz prvotnih velikih idej, da bi se izognila odgovornosti, ki pride skupaj z veličino. Velika ideja, velika odgovornost. Zato ljudje tudi ostajamo majhni, nosimo masko sive miške, se skrivamo za odvisniškimi odnosi, gojimo zavist do tistih, ki počnejo tisto, kar bi si želeli početi sami. Iščem človeka, ki bi že prehodil večji del poti svojih velikih idej in bi me pomiril s tem, da je imel v začetku podobne občutke, ko mu je njegov srčni glas intuicije šepetal ideje, ki so se v njegovi glavi steple s prepričanji iz otroštva. Ampak kako nagovoriš drugega človeka, če o tem najprej sam ne spregovori? Zato tudi o tem govorim z vami. Najmanj dvakrat v življenju sem se močno namatrala, da sem lahko preglasila otroške glasove v sebi in s stranske poti stopila na svojo pravo pot. V obeh primerih je to zame pomenilo, da sem se uprla (včasih tihim) pričakovanjem drugih pomembnih ljudi v mojem življenju in njihovim idejam o meni.

Pred kratkim me je poklicala dijakinja, ki razmišlja o študiju novinarstva, a ni prepričana, kako bi se odločila. V družini so ji podali več napotkov o tem, zakaj ta pot zanjo ne bo dobra izbira, kot so ji ponudili spodbude, da naj zaupa sebi in posluša svoj notranji glas. Vseeno je, katero pot bo izbrala. Po obeh bo hodila sama, iz obeh izkušenj se bo veliko naučila o sebi. Po obeh sem hodila: najprej po tisti, ki se je zdela najbolj smiselna mojim prepričanjem in nato še po tisti, ki ni imela končnega logičnega zaključka. Absolutno se je druga pot izkazala za pravo. Če bi se že takoj v začetku odločila za študij novinarstva, bi si prihranila nekaj let občutkov zmedenosti, obotavljanja, pomanjkanja samozavesti in predvsem veselja, ki mi ga je prinesel stik z novinarstvom. Fakulteta mi je odprla pot v medije, mi vlila samozavest in prinesla nova krasna poznanstva.

Starši imajo lahko veliko krasnih idej za svoje otroke, a ne morejo jim zagotoviti lepe prihodnosti in zaposlitve. To bodo otroci storili sami. Lahko pa jim povedo o svojih strahovih in pomagajo otrokom podreti pediestal hierarhije, ki družinam ne prinaša nikakršne koristi, temveč pri otrocih ustvarja strah do ljudi, s katerimi naj bi v življenju stkali najbolj podporne in varne vezi.

(E-MIND) OSEBNO, STROKOVNO, CELOVITO. Kmalu!
Mind, Body & Spirit

Komentiranje vsebin je onemogočeno.