Blog odraža moja razmišljanja, ki sem jih dolgo časa tajila, ker sem bala, da bi drugi videli, kar nosim v sebi. Tisto, kar skrivamo, je običajno največji dar našega življenja, a se pogosto znajdemo v občutkih sramu, krivde, osamljenosti ter posledično izoliranosti od sebe in drugih ljudi.
Če ne moreš biti to, kar si in tega ne upaš svobodno izraziti, se posledično skrivaš, odmikaš se od odnosov, ker ne moreš dolgo tajiti tega, kar resnično si.
Vsa toksičnost, ki se je iz generacije v generacijo prenašala na ženske in moške, ki so se naučili biti vse, kar potrebujejo drugi in potlačili svoje resnične potrebe, je potrebna očiščenja, naši odnosi korenitih sprememb.
A resnično gre za odločitev, ali boš sledil sebi in tvegal, da izgubiš vse, kar si imel, ali se podredil vsemu, kar te lahko le pogojno sprejme.
Ljubezen do sebe ni teorija, je resnična reč in vsaka kriza nas povabi, da se ji še bolj odpremo.
Kako lahko sebe ljubiš še bolj?
Kako lahko še bolj podpreš svoje sanje?
Katere tvoje potrebe potrebujejo tvojo pozornost?
Vse se začne in konča s teboj, s tvojo odločitvijo.
Znanje te opolnomoči.
Ko imaš ti jasnost situacije in bistre misli, si odpreš pot za novo delovanje. Samo novo lahko ustvari novo.
Vsi, brez izjeme, smo se znašli v “krizi” sveta, ki ni nujno kritična, če razumemo, kaj kriza prinaša.
Vsak tresljaj življenja je signal, da se ozremo po svojem notranjem in zunanjem prostoru ter pogledamo, kaj nam več ne služi na naši poti življenja in to izpustimo.
Vse, od zaprašenih knjig, odvečne posode in polomljenih pokrovk, do strganih posteljnin in od moljev razžrtih tkanin. Vse te “luknje” so samo mašilo za zadrževanje starih čustvenih zgodb, s katerimi se še nismo soočili.
Če umakneš staro, propadajočo stvar, v sebi odpreš prostor za sprostitev zastale čustvene energije. In tega se tako bojimo, ker kot družba nismo bili naučeni o pomenu čustev in čustveni higieni.
A kopičenje stare energijske ujetosti v sebi iz nas ustvarja enako gmoto stare šare, kot jo predstavlja kup na smetišču.
Poiščite si varen prostor, da vanj odložite vse staro in sebe osvobodite. Tudi smeti ne odlagamo kar povsod in vsepovprek. Določimo prostor zanje.
Enako moramo storiti s svojo čustveno navlako, da je ne odlagamo v odnosih, v katerih naj bi gradili oporo, varnost in medsebojno sprejemanje, a jih namesto tega pogosto nezavedno smetimo z nepredelano šaro.
Vse ima svoj namen, tudi prisiljena umiritev, ki je vsakemu od nas prinesla določena spoznanja. Če si jih med seboj podelimo, si svoje nedovršenosti priznamo, se pomaknemo bližje temu, kar resnično smo. Ne živimo le v svojih glavah in z idejami, ki v realnosti pogosto nimajo pravega stika, da bi se je lahko oprijele. Temveč se poglobimo v svoje telo, začutimo lastne občutke in prek njih pridemo do svoje resnice. Samo ta je stvarna, vse ostale ideje so posledica želja in ne odraz realnosti.
Ko se na ta način – skozi svoja resnična občutja – ozremo po svojih odnosih in področjih v življenju, lahko prepoznamo, kje smo doslej živeli bolj v iluziji kot v stvarnosti.
Vsak odmik od resnice je beg uma, da bi skozi mentalni dir našel pojasnila, odgovore oziroma “svoj zakaj”, ki ga vznemirjajo občutki v telesu.
A um več kot toliko, kot zmore, ne zmore.
Um ne zmore čutiti, um lahko le sklepa.
Nemir ustvarjajo poskusi, da bi z umom razrešili čustvo, ki je skrito v telesu.
Rešitev se skriva v nasprotju od bega. Odgovor je vselej umiritev, ki nam jo je prinesla zadnja kriza. Koliko smo to sporočilo prepoznali, je na nas.
Um lahko teče proti nemiru, se zatika v zgodbe in teorije o tem, “zakaj”.
Telo pa potrebuje umiritev, našo prisotnost in voljnost, da občutimo, kar se je neslanega nabralo v nas, da se skozi občutenje od nas poslovi.
Čustev se bojimo samo zaradi ideje, da bolečina boli. A bolj kot dejanski bol, ki pride in odide, za seboj pa pusti novo modrost, boli samo čustvena “zgodba”. Bolj kot samo čutenje.
Boli te spoznanje, da so te razočarali drugi.
Če prevzameš odgovornost za svoje občutke in jih začutiš v sebi, te čustvo odreši. V čutenju je svoboda.
Ne v mentalu, analizi in očitkih.
Vse, kar ima vprašanje in želi odgovor, je stvar uma. Tisto, kar človek čuti, je stvar srca.
Piše Petra Košič
Fotograf: Šimen Zupančič
Komentiranje vsebin je onemogočeno.