Ne zgodi se čez noč in zagotovo ne zato, ker je to nek trenutno trend, kot so espadrile ali balerinke. To se krepi v tebi in izbruhne iz tebe, ko si to najmanj želiš; to prazno nezadovoljstvo.
Lahko imaš na videz vse in si videti super. Imaš službo, denar, partnerstvo, dom. Luksuz dopusta. Ti pa ob vsem tem nisi v redu. Kaj se dogaja?
V trenutku, ko bi lahko bil zadovoljen, izpopolnjen, hvaležen za vse, kar imaš, čutiš popolno nasprotje.
Počutiš se praznega, izstrošenega, izrabljenega, zapuščenega.
Takšno obdobje je iniciacija življenja, ki nas preizkuša, ali bomo od tega trenutka dalje prisluhnili in sledili svojim lastnim izbiram ali bomo (še naprej) delovali v skladu s pričakovanji drugih ljudi.
Za to gre – ti občutki so zrcalo naših izbir in pokazatelj, da smo se v preteklosti odločali tako, da smo pretežno zadovoljevali pričakovanja (morda tiha in neizrečena) drugih ljudi in ne sebe.
Ko se človek tega zave, je včasih prepozno, da bi lahko stopil korak nazaj, naprej ne zna.
Preteklost je postala jasna in ko “duha preteklosti” enkrat izpustiš iz stekleničke, tega ne moreš stlačiti nazaj. Nevednost je postala jasnost. Naprej bo treba. A kam?
Temna noč duše
V tej točki se človek znajde, ko spozna, da nima svojega glasu. Da je vse svoje življenje sledil zunanjih glasovom in se naučil igonirati svoj lasten glas.
A utišati se ga ne da, zato tisti občutek praznine.
Vsak človek v sebi nosi svojo resnico, ki je izjemno močna in se v njegovem življenju tudi močno manifestira.
Glas duha v nas je močnejši od telesa, uma, čustev.
A hkrati se človeška izkušnja zlahka tako močno ujame v prepričanja, da človek je le to, kar vidijo njegove fizične oči, da nastane zmeda. A duh pritiska – človek zboli, znori ali čustveno obnemi.
Ko v nekem trenutku bolečina postane prevelika, bo prisluhnil novi resnici. Bo morda odkril duha v sebi. Morda.
Tam se pot začne.
Takrat se začne duhovno prebujenje – ko si človek prizna svojo resnico.
Da je izbiral zato, da je ugajal. Da čuti drugače, kot govori. Da ne počne tistega, kar si sam želi.
To je pomemben začetek novega življenja, ki si ga vsakdo lahko ustvari, če se odpre lastni resnici, h kateri ga vabi življenje s klici “praznine”, nezadovoljstva, otopelosti.
Ni treba za vsako rano iskati obliža in tablet.
Rana na duši potrebuje le našo pozornost in potem vztrajnost, doslednost, da njenim potrebam stalno sledimo. Tudi če se kdaj spet zataknemo v lastno čustveno gnezdo obupa in laži.
Stremeti je treba k resnici, si dovoliti jasnost in vztrajati pri ideji, da razvijemo svoj glas. Da smo vredni tega truda in da je vsak nov korak lahko oda staremu ali novi temelj novemu življenju. Oba sta pomembna, zato duhovna rast ni linearno potovanje.
Gre dva koraka nazaj in enega naprej. A važno je, da korakaš.
Z ljubeznijo, Petra
Komentiranje vsebin je onemogočeno.