Vsakič, ko čustveno odreagiraš, predaš svojo moč. Vsakič, ko se čustveno odzoveš na dejanja ali besede drugih ljudi, svojo energijo preliješ k drugemu. Tebi je posledično zmanjka. V tem je moč čustev – čustva so energija.

Ne gre za to, da jih ne bi smeli imeti, čutiti ali svoje čustvene narave izkazovati pred drugimi ljudmi, sploh ne. Le ne smemo dopustiti drugim, da prekinjajo naš lasten energijski tok in ga prelivajo na svoj mlin. Bom razložila.

Ko si ti v svojem srcu, čutiš, kar je v tebi.

Gledaš svet in se ti tre srce. Opazuješ druge ljudi in te božajo v srcu s svojo dobroto, skrbnostjo do ljudi in širše dobro, sočutjem. Vse to, kar občutiš ob tem, ko zreš v svet, si ti. To je tvoje srce, tvoja pristnost. To so tvoja čustva in nima jih smisla tajiti, saj s tem tajiš sebe.

Kaj pa se zgodi, ko drugim predamo svojo čustveno moč?

Ko reagiramo na besede nekoga drugega, ki nas ne razume pravilno, ker se niti ne potrudi dovolj, da bi nas razumel. Ali ker nas namerno ponižuje, žali, želi ugasniti naš karizmatični ogenj, je ljubosumen itd. Ste dobili sliko. To so priložnosti, ko smo povabljeni, da v tej interakciji odpremo svoj energijski pečat ali ga zapečatimo pred vsiljivcem. Zaščitimo energijski vdor.

Kje se tu kaže tvoja pridnost?

Ustrežljivke, ugajalke in na sploh pridne punce nerade izkazujejo svoja pristna čustva. Ne moreš biti pridna in pristna. Ali si pridna ali pa samosvoja. Ni vmesne poti.

Ali vsem ustrežeš ali imaš jasno začrtane meje in se zavedaš svojih lastnih potreb.

Če si ti fejst pridna po naravi, te vsakršno neodobravanje iz okolice precej razburka. Samo dokler se tega ne zavedaš – da tvoje reakcije izhajajo iz tvojega pomanjkanja zaupanja vase, samozavesti itd. Da, izvira iz otroštva. A kaj, ko zdaj živiš v svetu odraslih ljudi.

Ko ti dopustiš, da ti nek cepec razburka tvoj notranji mir in v najslabšem primeru, (in bila sem tam), bruhneš v jok, si njemu dala večjo vrednost. Njemu bolj verjameš kot sebi. Njegovo mnenje je vredno več kot tvoje.

Pfff … zoprna reč, ko je tvoja hiba enkrat takole črno na belem, kajne?

Ni več hiba. Znanje te opolnomoči in osvobaja ravnanj, ki so te poškodovale. To je trenutek, ko si začneš vračati izgubljeno moč in pošlješ tiste druge v svojih mislih k vragu.

Pusti jih in se osredotoči nase.

Tvoja čustva so tvoja moč.

Iz njih ustvarjaš. Čustva ti povedo, kdo so tvoji ljudje. Zato MORAŠ vedeti, kaj ti lomi srce.

Nepravičnost do otrok, živali? Zanemarjanje potreb starejših ljudi? Rasizem, zaničevanjem manjšin, nasilje nad ljudmi, živalmi? Tam, kjer se notranje najbolj sesuvaš in te v srcu zaboli, ko vidiš resničnost tega sveta, tam se najdeš. In ko veš, kdo si, znaš tudi poiskati prave ljudi. Tako najdeš svoje pleme.

Ne z izbiro poklica, službe, oblačil in frizure.

Vse to je del zunanje obleke, ki je lepa in privlačna plat tega življenja.

A to, kar je videti na zunaj, nisi ti. Ne zares.

Ti si to, kar je v tvojem srcu.

Zato je dobro spoznati, kaj ti to srce poreče, po čem je hrepeneče.

Za kom se ozira in koliko je v njem nemira.

Pomiri se z njim in se odpri sebi. Tako spoznaš, kaj vse je lepega v tebi.

Z ljubeznijo, Petra

Komentiranje vsebin je onemogočeno.