Ljudje se bojimo svoje moči. Bojimo se biti pametni, inteligentni, čustveno razgaljeni in lepi.
Poznaš občutek, ko te zvije v telesu in te oblije vročina, ko nekdo iskreno pohvali tvoj videz? Ali izdelek, v katerega si izlil svoje srce? Ki si se ga bal pokazati ter zacveteti v vsej svoji moči, ker z močjo pride pozornost, s pozornostjo pohvale in priznanja. Naenkrat si viden, zato si raje previden in se skrivaš, sebe ne deliš, ostajaš majhen in neopazen. Skrivaš se za “mastnimi lastmi”, neurejenim videzom, ne pokažeš svojih sposobnosti. Ker kaj pa bo, če boš ti “lep, opažen in pohvaljen”? Znano?
Maska sive miške
To je trend te družbe. Od nekdaj se ljudje radi skrivamo za to masko – maska “sive miške” – in se se ne šparamo s hvaljenjem tistih, ki so svojo že sneli.
Zaradi njih in lastne potrebe po hvaljenju za trenutek postanemo del športne evforije, si rišemo obraze in sproščamo svoje obveznosti z urnika, da smo na stadionu lahko del “njihove zgodbe”. Zakaj ta potreba?
Če šport ni del tvojega vsakdana, tvoja strast ali vsaj del bežnega zanimanja, te k tej evforiji prisili potreba po tem, da bi navijal za drugega, ker v sebi močno hrepeniš po tem, da bi navijal zase. Mogoče se na tej točki ne strinjava. A če se, beri dalje. Vedno gre zate.
Vsa tvoja zunanjost je odsev tega, kar je v tebi ta čas najbolj aktivno. Zato si tudi prišel med te vrstice. Dobrodošel. Reciva temu “virtualna kava”.
Zakaj ne navijaš zase?
Kdo ti pravi, da moraš biti vse to, kar si in namenjati svoj čas za vse, za kar ga namenjaš? Kdo ti krade tvojo svobodo, zapravlja tvoj čas in energijo, da ne zmoreš uresničiti svojih želja? Ki jih v mislih prestavljaš na čas, “ko bodo otroci odrasli”, “ko bo žena …”, “ko bom …” ali “ko več ne bom …”.
A ni škoda?
Misliš, da Luka Dončič predvsem navija za Gorana Dragića ali da predvsem igra? Kam namenja svojo energijo in kam usmerja svoje misli vrhunski športnik?
Če igra in uresničuje svoje želje, potrebe, namere; ali to pomeni, da drugih igralcev ne podpira?
Zakaj bi nekdo sebe postavil kot predpražnik in “čakal”, da se vsi dovolj dobro obrišejo vanj, da lahko začne služiti sebi? Kdaj? A ko bo dovolj “znucan”?
Naša telesa niso večna. To ni nobena modrost, to je dejstvo življenja. In modro se je dejstev zavedati, poslušati svoje srčne želje in preoblikovati svoj um na način, da nas naša lastna prepričanja o tem, kdo smo in kako naj bi bili, ne povozijo.
Ne povozi te čas.
Povozijo te tvoje izbire, kaj s svojim časom narediš.
Ja?
Upam da.
Z ljubeznijo, Petra
Komentiranje vsebin je onemogočeno.