Zakaj tako boli občutek, da te človek ne razume? Ti se trudiš razjasniti njegov pogled, razširiti njegovo miselno predstavo, da mu lahko vrineš svoj prav. Zakaj?

Ljudje, ki smo si kot bitja po eni strani povsem enaki – vsi imamo telo, z notranjimi organi, kostmi, mišicami in kožo, ki ga polnimo in iz njega odvajamo, se z njim premikamo in komuniciramo – smo si hkrati povsem različni. Kot bi prišli z drugih planetov na isti svet.

Kot da ne bi govorili istega jezika

Občutek imaš, kot da ne obstajaš, če te nek človek ne razume. Kot da nisi zares živ, ko oba gledata v isto smer, a ti pred seboj vidiš opico, medtem ko se človek ob tebi zatika z očmi v banano v njenih rokah.

“Zakaj ta banana kroži med velikanskimi prsti? Ali je dobra, okusna,” se sprašuje ob tebi.

Ti se ne ukvarjaš z banano, a gledaš opico, ki se. Olupi jo, da jo bo lahko pojedla. Ti veš, da ne gre za banano, čeprav se zdi, da tisti hip v središču pozornosti – tistega ob tebi in opice.

Ti vse skupaj le opazuješ. To si ti, tvoj resnični jaz. Ta opazovalec, ki se ne zatika v analiziranje banane. Analizira tvoj um.

Zahodnjaški um ali “Monkey Mind” (angl. opičji um)

Ko razširiš svojo zavest, z meditacijo, lahko vidiš, da je banana namenjena opici, da jo poje. Ne zatikaš se več v analizo. To je stvar uma. In v naši zgodbi, stvar opice.

A razloga za to, zakaj je opica ravno tam, zakaj je izbrala banano in kaj sledi, tega ne veš. To je neznanka človeškemu bitju. Ne glede na to, koliko bomo razširjali svoj um, zavest, bodo te stvari ostale neznanka.

Človek je, da živi človeško izkušnjo.

Da izkuša življenje, spoznava svoj notranji svet, raziskuje zunanjega, se odpira sebi in drugim; dopušča, da se steka skozi njega življenje, modrost, kot ti kamenčki na papirju, ki se iz črk zlagajo v besede, povedi in našo zgodbo.

Človek ni tu, da analizira in skuša ugotoviti, zakaj vse stvari so takšne, kot so. Človek ni stvarnik tega sveta, je le del trenutka, ki ta svet ustvarja.

Nekaj povsem drugega vleče vse niti, ki se jih morda trudimo razlahljati s svojimi percepcijami in idejami o svetu, zato da bi prevzeli nadzor nad svojim življenjem.

Življenje samo je in ima svoj namen. A ni naš namen, da ga spreminjamo in mu vrivamo svoje ideje. Mi smo zato, da se tem idejam, ki že so, samo odpremo in jih uresničimo.

Vse ostalo pa je čar življenja, ta neodkrita mistika, ki bo ostala nejasna do konca tega življenja. Ko bo edini umrljivi del, ali bolje rečeno, izposojeni del nas opravil svoje poslanstvo; ko se bo naša osebnost poslovila, takrat bo prišlo spoznanje, zakaj.

To vprašanje je stvar duše.

Naše življenje pa je namenjeno uresničitvi dušnega poslanstva. Z drugimi besedami, namenjeni smo, da živimo, kot nam veleva srce in ne kot bi rad verjel naš analitični um. Ta je kot podivjani otrok, ki se vsemu krohota, podira vse meje, testira našo potrpežljivost; manipulira, da bi dosegel želeno. Vdira v naš osebni prostor, ker želi, da je vse po njegovo in ne tako, kot je najbolje zanj in za vse.

Um je kot mali zmajček, ki se vsemu upira, nasprotuje, se kaznuje, spoznava in ugotavlja, obremenjuje sebe in druge. Vse bi rad, a nič v resnici ne bi storil. Hoče počitek in užitek, ne pa dela, urnika, delovanja, tveganja in izpostavljanja. Nič noče, le kar se mu zahoče. Nobenih temeljev ne upošteva, le rušiti jih hoče in napraviti svoje, četudi iz nesmislov.

Ko njegov jaz usiha, najprej po drugih udriha,

češ da so krivi za njegove nezgode,

ustvarja in poutvarja v mislih prigode,

kako bo nekomu nekaj povrnil,

kako bo nekoga drugega zavrnil.

Kako bo dokazal sebe in svojo vrednost,

čeprav tvegal svojo nevednost.

A važno, da zmaga,

da nekoga premaga.

Da doseže svoje

in uniči vse tvoje.

Hoče in noče,

se upira in nervira,

se moti, a ne prizna,

se obotavlja, se ne izpostavlja,

skriva svoje napake,

hoče živeti svoje poslanstvo,

ne da bi delal korake.

Nosi in prosi,

modruje in v zvezde kuje,

zaustavlja in ponavlja

vse napake, vse navlake.

Ne živi, kot uči,

le kot umišlja

in si razloge, zakaj, izmišlja.

Radost išče v drugih, kjer je ni

in ves čas zmotno misli,

da je sreča v zunanjosti.

Razširite svoj um. Tam se vse začne.

Z ljubeznijo, Petra

Komentiranje vsebin je onemogočeno.