Njeno ranljivost smo zamenjali za šibkost. Njeni hrabrosti spodrezali krila in jo prepričali, da je njen dom kletka družbenih norm, “sprejemljivosti”, umetnih pravil, fasad.

Naučili smo jo, da sama takšna, kot je, ni vredna ljubezni in da se mora zato spreminjati glede na potrebe drugih ljudi.

Njena hrabrost je postala bežen spomin, njen notranji dom obubožana melodija, ki se je ne upa prepevati na glas, le nežno si jo požvižgava, sama, v svoji tišini.

Biti v srcu pomeni občutiti vso krivico, ki so jo čutile ženske pred teboj, tvoja mama in tvoja izbranka, ali ti, ženska.

Kaj je božanska ženska energija

Ko govorimo o ženski energiji, je to energija, ki živi v vsakem telesu, ne glede na spol, le odvisno od tega, koliko je človek v sebi prepozna in dopusti, da se v njem izrazi.

Ženska, ki ni v stiku s svojo nežnostjo, materinsko naravo, ne glede na to, ali ima sama otroke ali ne, je obubožana, saj ne sliši več svoje pristne melodije. Je ne prepozna.

Pogojena je kot gepard iz zadnje knjige avtorice Glennon Doyle z naslovom Untamed (angl. neukročena), ki je izšla marca letos in je z uspehom presegla doslej največjo avtoričino uspešnico Bojevnica ljubezni, ki je prevedena v slovenščino.

Zgodba

Glennon Doyle v svoji novi knjigi govori o gepardu po imenu Tabitha, ki je v živalskem vrtu odraščal z labradorko Minnie. Skrbniki so ju namenoma vzgajali skupaj in izkoristili naravno inteligenco geparda, ki je svoje primarne potrebe preslikal na psa.

Oba sta zdaj del šova za obiskovalce živalskega vrta, v katerem bivata.

Obiskovalce povabijo na odprt prostor, kjer lahko najprej opazujejo, kako se psiček požene za avtomobilom, na katerega namestijo roza zajčka. Pes se zapodi za džipom, kot da gre za življenje in smrt, uživa pes, uživajo gledalci.

Tabitha iz kletke opazuje Minnie. Želi jo posnemati, razloži njena skrbnica.

Ko pes odteče svoj krog, Tabitho spustijo iz kletke in ta se z vso svojo divjostjo ukročeno zapodi za isto igračo. Ukročena.

Kot vse ženske, ki jih je družba naučila, da njihova naravna divjost ni primerna, vredna. Ni dopustna.

Če je ženska ukročena v okove pričakovanj družbe, družine, partnerja, otrok postane ubogljiva kot gepard, ki sodi v divjino, ne v nek živalski park. Gepard ni labradorec.

Ženska ni “vloga”. Ženska ni mama, žena, avtorica, sestra, sestrična, kuharica, pisateljica. Nič od tega ni, tudi če počne vse to in mnogo drugih stvari. Skrbi za druge ljudi in gradi skupnosti. Opravlja številne vloge. Ker to zmore. A več kot toliko ne premore.

Ženska sama nase pogosto prevzema težino, ki pripada drugim ljudem. Ne, ker bi bili drugi šibkejši in je ne bi zmogli prenesti sami, temveč ker je njeno božansko srce tako ljubeče in njena človeška narava tako materinska, da jo prevzame prevelika empatija, ki premaga njen razum.

Razumna ženska najprej poskrbi, da je sama napolnjena in nahranjena. Poskrbi, da so njene potrebe izpolnjene, preden izpolnjuje potrebe drugih ljudi.

Ko se ukročenost v ženski začne prebujati in jo na to opominjati, njen svet, prežet z njeno skrbnostjo in prekomerno odgovornostjo do drugih, z vso silo pritisne nanjo, da ne bi poletela. Da ne bi spoznala, da ima na sebi krila in da so vrata njene kletke že ves čas odprta.

Tudi Tabitha pozna svojo divjost, čeprav že vse življenje živi v živalskem vrtu. Ko jo umaknejo s terena za obiskovalce in jo spustijo iz kletke v prostornejši prostor, kjer biva, ko ne izpolnjuje svoje animatorske vloge, se povrne v svojo naravno divjost.

Avtorica knjige jo s hčerko opazuje. Skupaj gledata, kako se gepardu spremeni drža v hipu, ko stopi na tista tla.

Še vedno je v kletki. Še vedno živi za ogrado, v katero ga je postavil človek in to je njegova usoda. Tabitha je ukročena.

A ženska – ta, ki to bere, ali tista, ki to piše in se ji ob teh vrsticah nasmeh na obrazu riše, – ni.

Ukročeni je le tisti, ki v dejanski kletki živi.

Z ljubeznijo, Petra

Komentiranje vsebin je onemogočeno.