Kaj, če se ne bi na nič vezali? Kaj, če se ne bi o ničemer mnenjsko opredelili? Kaj, če tega jadra ne bi spustili in bi si samo dovolili pluti po morju mnenj, ne da bi se dokončno odločili, kje bomo zasidrali svojo barko?
Kaj, če bi za razliko tokrat samo pluli?
Kaj mislite, koliko nesoglasij bi s tem razrešili, če bi drugega v njihovi resnici samo podprli? Kaj, ko bi sprejeli, da si drugi enako goreče lahko priznajo svojo resnico, kot jim goreče želimo vsiliti našo lastno?
Kaj, ko bi vsak od nas samo živel po svoje in navkljub temu, da smo edini povabljeni na ta ples?
Kaj, če samota v resnici sploh ni tako grozljiva, kot si jo predstavljajo naša prepričanja?
Kaj, če bi sprejeli, da ta so in da bodo obstajala, tudi če jim sami več ne sledimo?
Kaj, če bi si kdaj dovolili kaj tako norega, kot je barvanje čez črto, pisanje po novi knjigi in udrihanje s copati po steni?
Ne bo veliko škode. Če uničiš svojo potrebo po perfekciji, je škoda absolutno manjša, kot si jo z zasledovanjem popolnosti povzročaš sam.
Kaj, če popolnosti od nas nikoli ni zahtevalo življenje in si jo je domislil samo človeški um? Kaj, če to zasledovanje popolnosti sploh ni lekcija življenja, ampak velika zabloda človeštva?
Kaj, če je res tako?
A ni škoda izgubljene radosti in zapravljenih ur, v katerih smo iskali nekaj, česar ni mogoče najti? A ni škoda uničenih odnosov in dokazovanja lastne vrednosti? Ki se ne skriva tam zunaj nas v nečem tako očitnem, kot so znanstveni papirji, nazivi in pohvale. Temveč v vsakdanu – v tem, kakšen odnos imaš do sebe in kako sprejemaš druge ljudi.
Kaj, če vso to golo zasledovanje ciljev brez konca vodi na pogorišče samozavesti namesto k njenemu vrhuncu?
In kaj, če nimam prav in je ta razmislek le cilj brez smiselnega konca? Potem je minuta branja zapravljena, nova miselnost nenastavljena.
Naj bo, kar že je, kakršna sklepna miselnost je, ker je tvoja in ti pripada.
Zdaj pa strmo navzgor in naj naprej letijo tvoja jadra.
Z ljubeznijo, Petra
Komentiranje vsebin je onemogočeno.