V odnosu s teboj se počutim nadzorovano, ukleščeno v tvoja pričakovanja in neupoštevano, neslišano. Kot da sem avtobusna postaja, ki čaka, da jo povozi tvoj avtobus, ko se mu zahoče priti mimo.

Rabiš, da ti služim dlje, za tvoj wc? Takrat postojiš pri meni, odložiš svoje sranje in greš dalje.

Nato ne prideš mimo, dokler te spet ne prime, da bi prišla v mojo bližino in iz nje vzela, kar ti prija.

Včasih v meni iščeš znanje, ki ga tebi primanjkuje. Ker premalo zaupaš vase in se osredotočaš na tisto, česar nimaš. Ne vidiš svojega bisera in hočeš imeti moje uhane.

Včasih te mikajo moji principi, ker svojih nikakor ne zmoreš uveljaviti tam, kjer bi jih rada. Uživaš ob mojem pritoževanju, ker daje smisel tvojemu. Potem se sebi zdiš nekako manj napačna.

Stojiš na mestu, se ne premikaš in takrat rada meni očitaš, da sem postaja. Da, to je moje mesto. Sem, da stojim in čakam. Mar ni tako? Zakaj imaš potem takšen odnos do mene, kot da sem samo to?

Dragi ljudje, ki to berete – govori vam oseba, ki se svoje jeze boji kot meča, da ne bi z njim koga poškodovala. A jeza je kot meč – če ga ne uperiš v drugega, jo pa vase.

A nekaj sem spoznala – jeza je orožje, ki brani tvoje meje. Ne da z njim udrihaš po drugih ali ga zapičiš vase. Temveč da z njim stopiš še odločneje in ga zapičiš v tla pred seboj kot močno sidro, ki se ga čvrsto okleneš.

“Tukaj je moja meja,” se odločiš in v tla zapičiš svoj meč. Nato odločno, mirno in jasno poveš, kaj želiš in to zahtevaš.

Ko braniš svoje meje, braniš svoje vrednote.

Ne gre za premoč, to ni boj, čeprav se mnogi, ki se z njo nismo pravilno spoznali v otroštvu, kot da bojimo spopadov. A gre za bran svojega teritorija, ne za boj s človekom. V tem je velika razlika.

Kdor na drugi strani tega ne razume in se na tvojo odločnost postavi še bolj napadalno, je izgubil svoj boj. Ker ti v njem ne sodeluješ.

Lahko poskusiš znova, a če vidiš, da človek na drugi strani še kar igra svojo igro, ni treba, da vztrajaš.

Mejo si postavil. Če je tisti ne opazi, ne dovoli in jo želi zrušiti, odkorakaj iz odnosa stran.

Ni vsak odnos v našem življenju namenjen za to, da v njem tudi ostane.

Nekateri so samo učitelji, ki pridejo, da te naučijo tistega, kar se v otroštvu nisi zmogel, znal, upal.

Vidite, tako smo v resnici vsi, hote ali nehote, v življenju popotniki osebne rasti.

Tudi če nikoli ne prebereš nobene knjige, te življenje samo uči in te preizkuša: “Si že usvojil to lekcijo ali ti jo bom prinesel znova in znova? Dokler je ne prepoznaš in se naučiš tistega, kar še ne znaš”.

Knjige za osebno rast so ‘plonk ceglci’, v katerih so zapisani vsi odgovori.

A verjetno smo odrasli ljudje tudi kdaj še kar kot otroci v šoli – ne znajo plonkati vsi.

Z ljubeznijo, Petra

Komentiranje vsebin je onemogočeno.