Dolgo trka na vrata, a jih ne odpreš. Čakaš na pravi trenutek, da boš pripravljen. Vmes se morda obtožuješ, zakaj še nimaš moči za ta korak. A v resnici ves ta čas zbiraš moč za korak.

Včasih te korak prehiti in prvi tebe brcne nekdo drug, se zgodi. A zakaj bi čakali, če imamo možnost, da izbiramo sami?

Ljubezen do sebe je tisto, kar razvijamo do točke, ko zmoremo sprejeti odločitev zase in se opreti na svoje lastne noge za odriv.

Včasih ta zahteva od tebe, da zavoljo tega, da lahko izbereš sebe, zavrneš nekaj, kar ti je ljubo, poznano, domače in si v to vlagal ogromno svoje energije. Razočaranje.

A če govorimo o odnosih z drugimi, moramo biti najprej iskreni v odnosu do sebe.

Priznaš si, da si delal napake. Sprejmeš, da nisi znal, vedel bolje. Dovoliš si biti razočaran. Sprejmeš sedanjost. Pokloniš se preteklosti in opustiš ideale za prihodnost.

Živiš v sedanjosti.

Vse življenje sem obdana z intelektualci, spoštujem in obožujem moč uma. Rada se učim, rada sem obdana z razgledanimi in iznajdljivimi ljudmi, ki vedo več od mene, ker se ob njih v tem smislu lastne negotovosti počutim varno. Prihajam iz družine izjemnih umov, ki so praktični, razgledani in ustvarjalni. Obožujem okolja, kjer se prelivajo vse te lastnosti in našla sem jih v novinarstvu.

A ena stvar zaradi katere sem se počutila kot čudak med svojimi – v skorajda vseh svojih okoljih – je moja izjemna senzitivnost.

Ta mi omogoča, da hkrati živim dve realnosti; eno, ki je močno usidrana v svoj duhovni, intuitivni dom, in drugo, ki je čisto navadna, zemeljska, praktična.

Sem kot voda in kamen v eni osebi.

Življenje me stalno uči, naj sprejmem vse te svoje dele in včasih je to res izziv.

Če sem v družbi krasnih stabilnih kamnov, pogrešam svojo vodo in bi jo rada priključila v kamniti svet. Če grem k vodi, me napolni, odžeja in uravnovesi, a kmalu začutim, da bi vso energijo rada prenesla h kamnom.

Če sem “preveč” vodna, me kamni zavračajo, obsojajo, kritizirajo. Če sem “preveč” kamena, zatrem del sebe, ki ni.

Ta zapis je namenjen tebi, če se počutiš, kot da v tvojih okoljih nisi čisto ti, a hkrati v nekih drugih okoljih kot da manjka del tebe.

Nič ni narobe s teboj.

Ne glede na to, s katerega vrta prihajaš, nisi zemlja. Si roža, korenje, solata ali kaj drugega. Jaz sem voda.

Bistveno je, da spoznaš, kdo si ti.

Ko veš, kdo si, razumeš sebe bolje. Ko ti veš bolje, lahko izbiraš bolje zase in posledično za druge.

Pomembno je, da sprejmemo sebe takšne, kot smo. Tvegaš, da boš izgubil vse svoje realnosti, a hkrati imaš zavedanje in s tem si lahko ustvariš življenje po svoji meri.

Moj namen je, da vam prek MIND in svojih izkustev pomagam razumeti spremembe, ki jih v svojem življenju doživljate sami. Hvala, da sem lahko del vaše zgodbe in da ste tukaj del moje.

Nobena rast, ne osebna, duhovna, fizična ni linearen proces. Metulj se razvije iz krčev gosenice. Linearno pot si predstavlja samo naš um, ki se fokusira od točke A do točke B. A vemo, da pot iz Ljubljane do Portoroža ni ravna cesta.

Včasih, ko kamnom poskušam razložiti vodo, se počutim bedasto, neumno, neslišano in neupoštevano. Nepodprto. Ne izvira od osebe tega trenutka, ki ima vso pravico do svojega mnenja, izvira iz mene in primarne izkušnje.

Tukaj sem si ustvarila prostor, kjer sprejemam sebe, svoja razmišljanja, ki presegajo okvire uma, kamna, in prinašajo širši pogled višje zavesti, moje vode.

Rada bi se vam zahvalila, ker berete.

Ko človek lahko je to, kar je, si uresničuje varnost. To je ljubezen do sebe v praksi.

Po tej varnosti hrepenimo.

Varnost je absolutno brezpogojno sprejemanje sebe.

Um bi rad razumel vse korake in hkrati preskočil vse neprijetne faze direktno do cilja. A resničnost življenja je počasnejša.

Um sili, da v 24 urah narediš več, kot fizično telo zmore. Um te duši z obveznostmi in te zamoti z novimi nalogami, da niti nimaš časa za čustveno higieno – začutiti vse, kar se je v tebi nabralo čez dan in to se ti počasi nalaga v fiziki.

Fizično telo je posledica.

Najprej energija, nato materija.

Najprej nota, akord, nato melodija.

Najprej ideja, načrt, nato izvedba.

Če preveč verjamemo svojemu umu, ne upoštevamo svojih čustev, zanemarjamo resnične potrebe telesa, ker preveč verjamemo umskim rešitvam, sami sebe ubijamo.

Avtoimunske bolezni.

Dragi moji bralci, bodite čudovito. Naredite si krasno poletje. Z novimi vsebinami se online vrnem septembra. Do takrat pa – čas je za “sprejemembe”. (Ta beseda se mi je sprva zatipkala kot napaka. A ni. Sprejemanje in spremembe, čas je za “sprejemembe”.) Pomežik!

Z ljubeznijo, Petra

Več o portalu MIND in avtorici vsebin

Komentiranje vsebin je onemogočeno.