Povedala bom zgodbo o dveh deklicah iz mojega otroštva.

Erika in Nika sta bili istih let, podobnih postav in enake navihanosti. Erikini stari starši so bili izjemno ljubeči do vseh otrok na njihovem domačem igrišču. Imeli so psa in vsakokrat, ko so Eriko obiskali, so prinesli drobne igračke za vse sosedske otroke. Niso delali razlik med tem, kdo je njihov in “saj ta ni naš”. Vsi otroci, ki so se igrali pri Eriki, so lahko dobili občutek, da so tam dobrodošli.

Nika je bila vse svoje otroštvo s strani svojih starih staršev izjemno ljubljena. Obiskovali so jo za njen rojstni dan in še tudi kdaj vmes, ji prinašali draga darila in izpolnili vsako njeno željo, tudi tisto, ki je ni nikoli izrekla na glas. Tudi precej tistih, za katere ni niti vedela, da jih ima. Nika je odraščala v obilju igrač, dolgih družinskih obiskov in polni hiši poznanih ljudi.

Erikina kuhinja je bila manjša, v njej so imeli računalnik, v jedilnici so otroci delali domače naloge, se prepirali in režali. Ni bilo dilem pri besedah, bilo je obilje dotikov in emocij.

Drugače kot pri Niki, ki so ji dovolili skoraj vse, kar si je zamislila sama, a le pod pogoji, ki jih je morala izpolniti zato, da je lahko prejela. Dotiki so bili redki, stiski rok uradni in stiki src omejeni. Ko je risala iz srca, so jo opozorili, kadar je šla “čez črto”. Ko je govorila iz srca, so jo omejili s tem, kaj “se sme” in česa “ne sme” izreči. Ko je jokala, so jo tolažili, naj čimprej neha, ker se to za “tako velike punce ne spodobi”.

Nika in Erika sta po koncu osnovne šole šli vsaka po svoje – ena se je odselila v Ljubljano, drugo je življenje odneslo, kdo ve kam. Toliko skupnih radosti in igrivosti sta si delili v otroštvu, a ko je vmes poseglo življenje in zahtevalo odločitve, sta se odločali drugače.

Kdo ve, kako drugače bi se zase odločila Nika, če bi njene srčne želje doma sprejeli in ji ne svetovali, po kateri poti naj hodi. Kaj, če se ne bi odločila za gimnazijo, študij, za nešteto obšolskih obveznosti in razpršeno osredotočenost usmerila v en sam svoj srčni cilj? Kaj, če bi jo njeni večkrat objeli, jo manjkrat kritizirali, ji namesto dragih daril podarili svoj dragoceni čas in ji namesto govorili raje prisluhnili? Kdo ve, kaj bi se zgodilo drugače s to punco, ki je zamenjala dve smeri na fakulteti, preden je našla tisto pravo, se zaradi prezahtevnosti do sebe pogosto pretirano razdajala in se skozi svojo mladost absolutno premalo sproščeno smejala. Mogoče je z Eriko kaj drugače, tega ne vem. Ne poznam je več, težko ocenjujem, kako zase čuti. Nikina čustva poznam, tudi če jih drugim ne pokaže.

Edina vem, ker to njeno ime ni končna pika. Nika je samo sinonim, jaz sem tista, ki si je izmislila ta dva lika. Eden govori o mojih čustvih in zdaj ste že lahko ugotovili, jaz sem ta “Nika”.

Naj se ta pripoved v zavest vseh staršev steče; da je še kako pomembno, kaj skrbnik otroku reče. Kako ga graja in si ideje o njem oblikuje, da se otrokova samopodoba v prah ne sesuje. Starši naj se ob malčku k sebi ozrejo in se tega pomembnega spoznanja zavejo: otroci niso njihova lastnina, so otroci božanstva in ne zemeljska pridobina. Ne glede na to, kako so lepi in visoki, kako ozki ali široki so njihovi boki, je glavna njihova vrlina v njihovem srcu skrita. Zato naj tam ne nastane otrdlina. Za to nalogo vam je, dragi starši, ponujeno pomembno ogledalo – v oči otrokove duše se zazrite in se od odseva k sebi ozrite. Kar nosite ranjenega v sebi, na plano spustite. Zato ste dobili tega otroka – da ga blagoslovite in da v sebi, za sebe, v srcu ozdravite.

Petra Košič je novinarka ter avtorica besedil za osebno in duhovno rast.

Komentiranje vsebin je onemogočeno.