Kadar nimamo nadzora nad situacijo, se nanjo odzivamo, kot smo se naučili odzivati v takšnih “kriznih” primerih.
V veliki večini rigidno, s strogimi pravili in ukrepi, pretiranim nadzorom, četudi na račun obremenjevanja in izgorevanja drugih ljudi. Pretiran nadzor vselej ljudem sporoča, da ni zaupanja vanje.
Včasih se s pretiranimi “ukrepi” odzovejo starši, šokirani nad nepopolnostjo svojega otroka in popolnoma zaslepljeni nad svojo nepopolnostjo v vlogi staršev.
Rigidne policijske ure, omejitve gibanja, dodatna dela, (“ki bodo streznila otroka in iz njega izbila neumnosti”); vsa ta rigidnost, nad katero se nekateri pritožujejo, ko jo prepoznajo v dejanjih družbenega vrha, obstaja kot del te družbe in izvira iz vzgoje.
Zato je mnogi, ki jo živijo, niti ne prepoznajo.
Če ni zaupanja, ni prave vere – v človeka, njegove sposobnosti. Ko se otroka vzgaja na način, ki mu sporoča, da sam nima pravice razviti samozaupanja, temveč mora nemo slediti pravilom drugih ljudi, družbe, zakonov in ne razmišljati s svojo glavo, vzgajamo strah pri otroku.
Ta se kaže kot nesposobnost odločanja, neuresničenost lastnih namer, strah pred ljudmi in odnosi, strah pred izpostavljanjem, skrivanje, laganje itd.
Zaupanje. Kar potrebujemo, je povrniti si zaupanje v sebe, sočloveka, družbo in življenje.
Ko toliko svoje moči prelagamo na druge ljudi, na institucije, strokovnjake in samooklicane “strokovnjake”, sami sebi krademo možnost, da bi razvili zaupanje vase.
Odgovorno je, da se odgovorni odzivajo v skladu s svojimi odgovornostmi. A da bi nanje prelagali vso svojo moč in čakali, da nam sporočijo, ali je smotrno ravnati tako ali tako, je malodane nesmiselno ravnanje človeka, ki si zaupa ali vsaj trenira samozaupanje.
V isti izkušnji z epidemijo smo že dovolj časa, da lahko vsak pri sebi, z izjemo otrok, presodi, kako lahko najbolje zavaruje sebe in okolico.
V šoli življenja smo nekateri že več desetletij, mnogi v tej državi že več kot pol stoletja, da smo se lahko naučili, kaj pomeni odgovorno biti človek. Kaj pomeni skrbeti zase, za svoje telo. Da potrebujemo delo in počitek, da nobena od teh dveh stvari ni pomembnejša od druge. Če tega ne uveljavljamo, življenje samo servira bolniško, ko si prisiljen spoznati, da ti bolno in utrujeno telo ne služi. Da moraš ti najprej poskrbeti zanj, da ti bo povrnilo uslugo.
Če še vedno iščemo mir v nemiru, se zapletamo v nesmiselne pogovore, če izsiljujemo svoj prav, vsiljujemo svoje mnenje. Če živimo neavtentično in ostajamo v odnosih, ki nas ne podpirajo, temveč nasprotno, jemljejo našo življenjsko energijo, potem je to obdobje bilance.
To ni kriza življenja, je čas bilance, ki je rezultat naših predhodnih odločitev. Desetletja laži prinesejo šokantna razkritja. Resnica prinese osvoboditev.
Z vami in za vas, Petra
Komentiranje vsebin je onemogočeno.