Izven okvirjev SVEŽE OKO

Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha

Google+ Pinterest LinkedIn Tumblr

Morda te dni v opomin na staro modrost, na katero me je med odraščanjem in ob moji nepotrpežljivosti večkrat opominjal oče. Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha.

Včasih je sredi nemira in vrhunca kaotičnosti povsem mogoče najti mir. Tudi če človek zavestno ne nosi duha v sebi, ki ga stalno kliče k miru, vrata vesoljnega miru niso zaprta za nikogar. To je pravica življenja.

Včasih reagiramo prehitro, kar je lastnost človeka in je del njegove narave.

Ko je ego vznemirjen, ga miri samo obvladovanje kaosa. Varujejo in njegov mir obvarujejo pravila, zakoni, pogodbe. To umiri njegov kaos.

Zato morda tudi teh novih pravil ne gledamo z očitki in kritikami oblasti, temveč na začasne rešitve pogledamo skozi oči sočutja, človeka, lastne ranjenosti in nemira.

Vsi smo zdaj v isti izkušnji in vsak, ki v njej sodeluje, je v sebi samo človek. Morda je to pravi trenutek, da se te človeškosti pri sebi, ki nas vse povezuje, tudi zavemo.

Da smo vsi pod istim nebom doma, v istih mejnih okvirih, na isti zemlji. Vsi ranljivi, morda ne enako občutljivi, a zagotovo vsi v nekem obdobju negotovosti, ki nas potiska v nemir.

Pot do miru se skriva v sočutju. Ko človek v drugemu vidi človeka. Ne tatu, reveža, politika, samo človeka, brez nalepk in obsodb.

Sočutje nas bo povezalo in nas odvezalo s štrika, ki naše odnose najbolj zaštrika; na katerem visijo kritike, obsodbe in iskanje krivca.

Kaj, če ga tokrat ne bi iskali in bi v vsem nemiru poiskali načine, da bi se vsaj malo lepo imeli? Da bi vsaj enkrat v dnevu poiskali razlog za to, da se imamo lepo. Da se obraz malo nasmeje, da se telo malo ogreje in raztegne, hrbet upogne, a ne pravilom, temveč lastni gravitaciji.

Da bi si privoščili skodelico toplega čaja ali kave in vstopili v kak prijeten pogovor. Da ne bi govorili o nalogah in pravilih, temveč spravi in zabavi.

Naj si duša ta čas malo opomore od miselnih vezi, naj se um malo sprosti in telo, vsaj za hipec, od sreče in zadovoljstva vzkipi.

Zakaj pa ne?

Vsaj danes. Jutri je nov dan.

Kolumno je napisala Petra Košič

Komentiranje vsebin je onemogočeno.