Še kdo, ki je kadarkoli spraševal boga, kaj naj stori? Kako naj svojo stisko v odrešenje spremeni?

Bog spregovori na različne načine, tudi prek ljudi. Ne v času vnajprej določenih srečanj, v obliki pridig in superiornosti.

Bog vedno spregovori, včasih skozi šepete, zato se moramo sami ustaviti, da ga lahko slišimo. Sam nas ves čas kliče k miru, a mi bolj kot njega v sebi slišimo, sledimo in upoštevamo svoj um. Možgane, ki so se naučili jezika, s katerim so z nami naši vzgojitelji govorili.

“Delaj, da boš imel. Dokazuj se, da boš vreden. Razdajaj sebe, da boš sprejet”. Morda niso uporabljali teh besed, a vzorce iz vzgoje danes živimo sami in ti največ komunicirajo z nami.

Boga najdeš v miru in tudi v nemiru.

Včasih pride z besedo, ki deluje kot zaušnica na tvoj duhovni spanec. Ko preveč neguješ svoje misli in premalo telo, dobiš znak iz višje zavesti prek svoje bolezni. Včasih ne dojameš, da je vsaka bolezen odraz neravnovesja v tebi.

Ozdraviš, sedeš nazaj na kolo svojega življenja in znova odtečeš naučeni program. Ti pa misliš, da si vladar svojega življenja. Gradiš svojo osebnost na imetju in se ti v prah sesuje tvoj svet ob razodetju, da je imetje nekaj, kar ti življenje lahko odzvame.

Včasih si tako neumen, da zapraviš vse, sam. Včasih vmes poseže narava, edina sila življenja brez neumnega uma, ki živi v skladu z duhom v sebi. Ne moralizira, ne analizira in mentalizira, temveč živi.

To ta čas potrebujemo prav vsi – več živeti, manj čvekati. Več uživati, manj imeti. Več dajati, manj jemati. Več sprejeti, manj obsojati in trpeti. Več veselja, več duhovnega prebujenja!

Manj drame in – osebno stališče avtorice – manj predelane živalske salame.

Pomežik in z ljubeznijo, Petra

Avtorica kolumne je Petra Košič, novinarka in ustanoviteljica Medija nove dobe

Komentirajte vsebine.