Marsikaj bi kdaj lahko, pa tega ne storim. Lenoba je vseprisotna lastnost in ni je čez cone udobja, je prepričan tudi najbolj človeški del moje osebne narave.

Vendar je ena plat v meni, ki se nikoli ne poleni. Lahko jo zadušim, se delam, da je ne slišim in sama sebe uničujem. Ne morem ne-pisati.

To je tako del mene, kot je potreba po tem, da uživam hrano, pijem vodo itd. Razumete, kam vodim to miselno nit.

Pišem za svoje mentalno zdravje. Pišem, da se osvobajam težine svojih misli. Pa tudi zato, da slišim svojo dušo.

Ne morem je slišati med opravili, ker me takrat pogosto vodijo moji naučeni mentalni mehanizmi. Nekateri so izjemno koristni, saj so me naučili življenja. Perilo daš v stroj, nato zavrtiš njegovo kolo, potem počakaš, perilo obesiš, počakaš, ga zložiš in uporabiš. To se je krasno naučil moj um.

Poleg tega pa zna še vse ostale zavirajoče mehanizme, ki pogosto poškilijo v moj vsakdan in preverijo, ali lahko posežejo vmes. In včasih prevzamejo nadzor nad mojim dnevom.

Prepričajo me, da nečesa ne zmorem, zato idejo opustim. Ali da se ne splača, zato se dejanja ne lotim. Skratka, negativna prepričanja, ki govorijo “nisi dovolj”, “ne zmoreš”, “ni vredno” in “nisi vreden”, so samo naučena logika. Niso srce, niso dušni pogovori, ki se enako kot mentalni del odvijajo znotraj tebe.

Da lahko slišim sebe, svojo dušo in svoj naintimnejši notranji glas, potrebujem pisanje. Morda predvsem zato, ker je večino mojega življenja usmerjal moj um.

Že vzgoja me je izoblikovala v človeka, ki verjame, da je izobrazba pomemben element tega življenja. In tudi je! Znanje te opolnomoči, ti omogoča spremembe in te osvobaja. Za takšno vzgojo smo tisti, ki smo je bili deležni, lahko hvaležni.

Vendar pa umsko življenje in verjetja naših prepričanj ne smejo biti vodilo za naše življenje.

Ko živimo preveč znotraj svojih prepričanj in se odločamo na podlagi njih, pogosto lahko zgrešimo s svoje prave poti. To se odraža že v posameznem dnevu. Zjutraj si prepričan v dobro svojega dneva, potem pa ti naenkrat sredi popoldneva pozitivne načrte prekriža tvoje vedenje, ki je v navzkrižju s tem, kar si si zjutraj zadal.

To so prepričanja.

Ko pridemo v stik z drugimi ljudmi – ko vstopimo v odnose – pogosto naše vedenje prevzamejo naučeni mentalni mehanizmi. Ki delujejo še vedno po principu, ki smo ga uveljavili kot otroci. Zato je tako zelo pomembno ozaveščanje o pomenu vzgoje. Ne da bi iskali krivca, vendar da bi se lahko odgovorno ozrli po SVOJEM življenju in opustili iz njega tiste mehanizme, vzorce, ki nam ne koristijo več.

Jutranji zapisi

Julia Cameron v svoji knjigi Umetnikova pot opisuje program, o katerem je poučevala mnoge umetnike, igralce, glasbenike in vse ostale zainteresirane, ki so vstopili v njeno življenje. Knjiga je nastala kot vodnik za tiste, ki se niso mogli udeležiti individualnih ali skupinskih srečanj z njo. Mene je ona osebno našla na delavnici v Bristolu.

Julia Cameron je nekdanja žena ameriškega filmskega režiserja Martina Scorseseja. Kot pisateljica in pesnica je pustila velik pečat v gledališču, na filmskem in glasbenem področju ter televiziji. Kot scenaristka se je podpisala pod epizodo serije Miami Vice.

To je bilo moje prvo samostojno potovanje v Veliko Britanijo, in tudi nasploh. Ko sem prepustila, da odločitve zame sprejema moja duša, ne moj večno skeptični um, sem prišla v stik z ljudmi, ki so me še bolj povezali z mojo resnično naravo. In me tudi na novo povezali s pisanjem.

Julia Cameron v knjigi Umetnikova pot (The Artist’s Way v izvirniku) govori o pomenu pisanja, ki ga imenuje jutranji zapisi (Morning pages v izvirniku). Ideja je, da zjutraj med svojo rutino najdeš čas tudi za to, da zapišeš svoje misli. Nenadzorovano, neobsojajoče in brez pričakovanj. Da si daš prostor za to, da se na papir pred teboj, in samo zate, vsuje vse, za kar sicer “nimaš časa”.

“Brez Umetnikove poti ne bi bilo knjige Jej, moli, ljubi.” – Elizabeth Gilbert

Na ta način napraviš nekakšno mentalno higieno, poleg tega pa v tej praksi lahko prepoznaš, kaj ti služi, kaj te bremeni, katere misli je dobro opustiti ali preoblikovati na način, da ti služijo in te v življenju podpirajo, ne pa bremenijo, nadzirajo, kritizirajo in preganjajo.

Skozi to prakso vstopaš tudi v svoj najglobji notranji prostor. Tam, kjer biva tvoja duša, a je včasih pot do nje preveč nasuta z gnojem, ki ga ustvarjajo naše misli. Naj pognojijo zemljo, ki bo obrodila, ne smradijo našega notranjega sveta. Naj misli podprejo našo radost in nas notranje osvobodijo, nas podprejo pri namerah, s katerimi uresničujemo svojo dušo in ne pričakovanja drugih ljudi, družbe, sistema.

Za to potrebujemo čas zase, mir. In prav ta čas, ko nas zunanje omejitve držijo v zasebnosti, je več kot idealen za to, da človek vstopi v svoj notranji prostor.

Ko zunaj ni poti naprej, je čas, da se sprehodimo navznoter.

Življenje je reka, ki teče nonstop. Ko življenje zunaj tebe nastavi ograjo, sleci tiste, ki si jih ustvaril znotraj sebe – do sebe.

Z ljubeznijo, Petra

Piše Petra Košič, novinarka in ustanoviteljica MIND – Medij nove dobe

(E-MIND) OSEBNO, STROKOVNO, CELOVITO. Kmalu!
Mind, Body & Spirit

Komentiranje vsebin je onemogočeno.