Ljudje pustijo službo in zapustijo svoja delovna mesta, ker se počutijo razvrednotene.

V podjetje vlagaš svoj čas, energijo, trud. Presežeš zanj lastne strahove in omejitve. Se odrekaš svojemu, da gradiš tuje. Vanj vlagaš svoj omejeni čas, ki bi ga sicer lahko preživel s svojo družino, prijatelji, s športom, zabavo ali sprostvijo. Zakaj bi nekdo zapustil svoj drugi dom, ki mu omogoča, da stabilno lahko živi v svojem z družino?

Zapustiti cono udobja ni lahko. Zakaj potem človek to tvega?

Ker njegovega truda nihče ne prepozna. Ker ga v podjetju obravnavajo glede na nalepke, ki so mu jih nadeli posamezniki. Tudi tisti, ki se z nalepkami ne ukvarjajo, a mu jih po nesreči nadenejo, saj se pogovori ob kavah in večernih kozarčkih izven službe pogosto med sodelavci vrtijo okoli službe, in največ seveda o odnosih.

Kdo je nekomu na žulj stopil? Kdo je nekomu naredil nekaj, kar sam ne odobrava?

Premalo se soočamo v direktnih pogovorih, preveč se obrekujemo indirektno, prek obremenjevanja drugih ljudi z lastnimi problemi, s katerimi se ne znamo soočiti sami.

Ne povemo človeku, kako se počutimo. Kimamo kot kimavčki, nato pa z obremenjenostjo in težino, ki jo s tem povzročimo sami sebi, obremenjujemo druge ljudi. Ustvarjamo oblak negativnosti v sebi in ga širimo med druge.

Ljudje iz podjetja, v katerega so vlagali svojo energijo in svoj čas, ne odidejo zato, ker jim ni mar. Zakaj bi nekdo odšel iz odnosa, razmerja, od svoje ljubezni, če mu je dobro?

Ko zaposleni odide, tudi “novim priložnostim naproti”, odide iz nezadovoljstva. Njegove potrebe so nezadovoljene.

Osnovna potreba, po kateri hrepenimo v življenju vsi, je upoštevanost. Če otrok ni upoštevan s strani staršev – če njegova čustva, materialne potrebe, njegove želje in talenti niso prepoznani, upoštevani – bo razvil močan manjko.

Tudi če starši zadovoljijo otroku materialno varnost, a ga čustveno zatirajo, ne upoštevajo njegove ustvarjalnosti, ne podprejo njegovega truda s prijaznimi in spodbudnimi besedami, temveč ga cel čas kritizirajo in opozarjajo le na napake, utrpi velik manjko. Če se na čustveni primanjkljaj dodajo še sodbe, je psihološka obremenitev za otroka prevelika.

Enako pri zaposlenemu.

Morda tega ne zmore ubedesediti, morda se tega niti ne zaveda. A če človek odide od tega “doma”, je razlog za njegovo odločitev v tem, da se v podjetju ne počuti dovolj vrednega, upoštevanega, cenjenega.

Odide iz občutka manjvrednosti.

Njegova pot v iskanje lastne vrednosti se sicer ne bo preoblikovala v novem podjetju ali na samostojni poti, če je človek ne bo prehodil znotraj sebe. Odkril vzrokov za svoje občutke, se pomiril sam s seboj, si obul tako velike čevlje, kot si jih zasluži nositi in se z njimi suvereno sprehodil po zunanjem svetu.

Ko človek odide iz vašega podjetja, ne zapušča vas, temveč vaš odnos do njega.

Tudi če je razlog za odhod finančni, to pomeni, da njegovo delo nekdo drug vrednoti bolje kot vi.

Komentiranje vsebin je onemogočeno.