In kje so pri tem, da bi mladi pravilno razumeli pojem avtoriteta, zabluzile starejše generacije?

Rojena sredi 80. let prejšnjega stoletja. Mlada za starejše od 40. let. Nezadostna v igrah egoizma, manjvredna za ljudi, ki uresničujejo šovinizem. Osovražena s strani tistih, ki se radi povezujejo prek sramotenja drugih ljudi, zatirana s strani nepoštenja, umaknjena s strani tistih, ki se počutijo ogrožene ob sposobnostih drugih ljudi. Tako sem kdaj tudi v poslovnih okoljih doživljala sebe ob nekaterih avtoritetah, ki so pustile nekakšen grenak priokus izkušnji sodelovanja.

Kaj bi avtoritete morale razumeti o mlajših generacijah?

Avtoriteta mora spoštovati svojo vlogo in se zavedati odgovornosti v odnosu do svojega okolja. Tukaj so mnogokrat nezadostno ravnale naše starševske in učiteljske avtoritete, ko niso sprejemale glasu mlajših in se zavedale, da s tem zavračajo svoje ogledalo. Namesto tega, so mlajše pogosto odrivale od sebe, jih kaznovale ali kako drugače zatirale vsakič, ko so se mladi izrazili na način, ki ga niso sprejemale.

Ljudje v medsebojnih odnosih delujemo kot ogledala. V svoje življenje naravno pritegneš ljudi, ki ti odražajo tvojo sončno plat; to so tvoje prijetne lastnosti, kvalitete, sposobnosti in posebnosti. Hkrati se v svojih odnosih soočaš tudi z vsemi temnejšimi aspekti svoje osebnosti, ki jih pogosto ne želimo prepoznati.

Kadar smo slepi za svojo senčno plat, živimo pod pretvezo popolnosti, lastne superiornosti ali povedano krajše, živimo v laži do sebe. To je obrambni mehanizem pred kritikami, sodbami, sramom, kar smo v času odraščanja lahko kdaj sami občutili v odnosih z našimi avtoritetami. Ko nečesa nismo naredili na način, ki bi ga naše avtoritete sprejemale, smo s strani, “ki šteje”, prejeli sporočilo, da nismo dovolj dobri.

Človek nato odraste v osebnost, ki s svojimi dejanji zavrača nesprejete dele sebe in hkrati od sebe odriva vse ljudi z lastnostmi, ki v njem vzbujajo že znane občutke lastne nezadostnosti. Od tega beži v (pretirano) delovanje, s katerim zamaskira lastna občutja sramu, krivde, manjvrednosti, strahu. Kadar je človek pretirano usmerjen v delovanje, lahko v resnici beži od tega, da bi še kdaj podoživel močna čustva iz odraščanja. Na ta način se skozi svoje delovanje in v odnosih z drugimi bojuje z lastnimi občutki.

Ves čas pravzaprav samo beži od tega, da bi se srečal s tem, kar je doživljal kot otrok; tj. občutek, da ni dovolj dober, ni sprejet, ni vreden.

Kje so zabluzile starejše avtoritete?

Mnogi otroci so bili s strani starševske vzgoje, učiteljev, športnih trenerjev in drugih avtoritet vzgajani na način podajanja povratnih informacij na njihovo bit in ne na njihovo vedenje. Mnogokrat so bili otroci deležni kritik na to, kar so in ne na to, kar počnejo. V tem je velika razlika.

Ko človek odraste z občutki lastne nezadostnosti, se kot avtoriteta sam ne more sprostiti in k sebi spustiti nove kreativne sile, ker se ves čas počuti ogroženega. Ali da bo razkrit ali da bo zamenjan. S položaja avtoritete deluje tako, da si ob sebi namesti ljudi kot marionete, ki zapolnijo obstoječe položaje. Na ta način avtoritete zaščitijo svoja stara občutja, s tem branijo svojo “zadostnost” in “vrednost”, namesto da bi se lahko osvobodile vseh čustvenih bremen in resnično svobodno ustvarjale poklice, v katerih uživajo.

Mnogi sposobni odrasli pa si ne dovolijo obuti čevljev avtoritete zaradi popačenih predstav, ki so jih izoblikovali skozi doživljanja sebe v odnosih z najzgodnejšimi avtoritetami.

A ta članek ni namenjen sodbam in kritikam, temveč razmisleku, ki bi pomagal spodbuditi voljne ljudi odprtih glav, da pri sebi spremenijo odnos do pojma avtoriteta in sebe v položaju avtoritete preoblikujejo v odnosih z drugimi ljudmi.

Če zavržeš odnos, ki so ga imele pomembne avtoritete do tebe, to ne pomeni, da zavračaš tiste osebe. Če so se starši vedli nespodbudno in nezrelo, to ne pomeni, da zavračaš njih, ko zavračaš takšno vedenje. Ti lahko postaneš v odnosu do svojih otrok in zaposlenih drugačna avtoriteta, kot si jo doživljal med odraščanjem ali v poslovnih okoljih. In tukaj so milenijci vredni pozornosti vseh starejših, ki so dovolj odprte glave in širokega duha, da prisluhnejo glasovom mlajših od sebe.

V čemer sem se sama v odnosu s svojimi avtoritetami pogosto počutila razvrednoteno, in morda je tudi odraz človeške evolucije in če želite, me lahko umestite med milenijce, je v čutenju. Tudi nekatere poslovne odnose in izkušnje sem doživela kot zatirajoče do ustvarjalnosti, svoja čutenja v odnosih z nekaterimi avtoritetami, ne vsemi, pa kot nepomembna in nevredna. Redki ljudje so pokazali, da v meni vidijo človeka in ne konstrukt izobrazbe, genov, zapakiran v moderne čevlje in svežo frizuro. Razumete, kam vodim to vižo?

Ni kritika na preteklost, je povabilo v razmislek o odnosih, ki smo jih sami doživljali v odnosu do avtoritet ali ko smo sami v položaju avtoritete.

Ključ vseh odnosov je v tem, da z drugim ravnaš tako, kot bi želel biti negovan sam. Človek dobi nazaj tisto, kar daje – ko je v položaju moči.

Avtoritete so tiste, ki ustvarjajo sled v odnosih s svojimi zaposlenimi.

Tu si želim, da bi zaposleni v svojih kolegih, nadrejenih in podrejenih, zmogli videti ženske, moške, mame, očete, partnerje, hčere in sinove. Ljudi, ki ljubijo in izgubljajo. Zbolevajo in okrevajo.

Ljudi, ki se v svojih življenjih borijo s stiskami, o katerih ne spregovorijo v delovnih okoljih. Avtoritete so tiste, ki ustvarjajo sled v odnosih s svojimi zaposlenimi. Te odgovornosti se moramo zavedati vsi, ki smo kadarkoli vstopili v te čevlje in se jih ne braniti zaradi izkušenj, ki so nas v preteklosti poškodovale ali nas negativno čustveno zaznamovale. Močne avtoritete lahko spremenijo svet na bolje in začne se z vsakim stikom, pogovorom, odkritosrčnostjo. Ne glede na nazive, titule in družinska porekla, uslužbenci svoja vozila parkiramo na skupnem parkirišču. V službi uporabljamo skupne sanitarije. Doživljamo v sebi podobna človeška občutja in bolj kot se med seboj delimo, bolj razdvojen postaja naš notranji svet. Bolj si odrezan od zunanjega sveta, bolj se počutiš osamljenega, drugačnega in manj povezanega s svetom. Ko se počutiš manj človeškega v sebi, v drugi osebi vidiš napadalca, nasprotnika, ne pa človeka. V odnose vstopaš obrambno, napadalno, sovražno. Kot avtoriteta deluješ v smeri razdiranja svoje skupnosti in ne povezovanja.

Spremenimo svet, ki ga gradimo in soustvarjamo, da se lahko kompetentno zoperstavimo tistim, ki ga rušijo, namesto da bi ga povezovali.

Piše Petra Košič

Komentiranje vsebin je onemogočeno.