Ljudje živimo na različnih frekvencah, ki so kot notno črtovje. Če se hočeš družiti z vsemi notami, se moraš povzdigniti višje ali se spustiti na nižjo črto. S tem izgubiš svoj pravi ton.

Če ostaneš na svoji pravi črti, ljudje pridejo k tebi sami. Kdaj te kdo sreča sredi tvojega nemira s prijazno besedo. Vidi te. Kdaj ti kdo nepričakovano potrka na zaprta vrata tvojih prepričanj: “Vsi ljudje mi želijo slabo.”

Zapreš se pred prijateljstvi, pred ljubeznijo in predvsem pred seboj ter zatajiš svojo naravno potrebo po tem, da bi ljubil in svojo ljubezen odkrito izkazoval.

Raje ljubiš v samoti, v svoji glavi in iz iluzije, namesto z dotiki, nežnostjo, pozornostmi, lepimi besedami in vsem, s čimer te zna objeti samo ljubezen.

Ženske si pohodimo možnost, da bi v nasprotnem spolu videle može, s tem ko se prva v liniji odloči, da so vsi moški slabi in jih potem – enako kot vse njene naslednice – brezbrižno zabriše v isti koš.

Tebi nekoč nekje v otroštvu okus prijateljstva pokvari neki “Matevž” in se odločiš, “ne jem več matevža”. Zalučaš ves krompir v isto gajbo in ga ignoriraš.

Do nadaljnega.

Dokler ti ne pride nekdo nasproti, ki je vreden tvojega časa in energije, tvojih pogledov in tvojih vrtnic. Odločiš se njega oziroma njo bom ljubila.

Ne glede na to, ali ti človek svojo ljubezen kdaj povrne. Ko se ti odpreš ljubezni, se bo krog sklenil, tudi če te kdaj kdo od tvojih ljubljenih zavrne.

Ljudje, ki nas niso znali ljubiti na način, kot to odkrito zmorejo naša srca in praktične roke, niso zavračali nas, temveč ljubezen v nas. Zato je vredno vsem staršem, starim staršem, vzgojiteljem in otrokom, ki so nas kadarkoli ranili, odpustiti. Ko odpustiš, izprazniš prostor gneva v svojem srcu, da ga lahko napolni ljubezen.

Odpustiš sebi, da si sklepal ta krog neodpuščanja z gnevom, ki si ga povzročal v odnosih z drugimi. In nato čakaš.

Da ti pride nasproti, na tvojo črto, spet nekdo, ki poje iste tone življenja.

Z ljubeznijo, Petra

Razširite svoj um. Tam se vse začne.

Komentiranje vsebin je onemogočeno.