Ljudje živimo na različnih frekvencah, ki so kot notno črtovje. Če se hočeš družiti z vsemi notami, se moraš povzdigniti višje ali se spustiti na nižjo črto. S tem izgubiš svoj pravi ton.

Če ostaneš na svoji pravi črti, ljudje pridejo k tebi sami. Kdaj te kdo sreča sredi tvojega nemira s prijazno besedo. Vidi te. Kdaj ti kdo nepričakovano potrka na zaprta vrata tvojih prepričanj: “Vsi ljudje mi želijo slabo.”

Zapreš se pred prijateljstvi, pred ljubeznijo in predvsem pred seboj ter zatajiš svojo naravno potrebo po tem, da bi ljubil in svojo ljubezen odkrito izkazoval.

Raje ljubiš v samoti, v svoji glavi in iz iluzije, namesto z dotiki, nežnostjo, pozornostmi, lepimi besedami in vsem, s čimer te zna objeti samo ljubezen.

Ženske si pohodimo možnost, da bi v nasprotnem spolu videle može, s tem ko se prva v liniji odloči, da so vsi moški slabi in jih potem – enako kot vse njene naslednice – brezbrižno zabriše v isti koš.

Tebi nekoč nekje v otroštvu okus prijateljstva pokvari neki “Matevž” in se odločiš, “ne jem več matevža”. Zalučaš ves krompir v isto gajbo in ga ignoriraš.

Do nadaljnega.

Dokler ti ne pride nekdo nasproti, ki je vreden tvojega časa in energije, tvojih pogledov in tvojih vrtnic. Odločiš se njega oziroma njo bom ljubila.

Ne glede na to, ali ti človek svojo ljubezen kdaj povrne. Ko se ti odpreš ljubezni, se bo krog sklenil, tudi če te kdaj kdo od tvojih ljubljenih zavrne.

Ljudje, ki nas niso znali ljubiti na način, kot to odkrito zmorejo naša srca in praktične roke, niso zavračali nas, temveč ljubezen v nas. Zato je vredno vsem staršem, starim staršem, vzgojiteljem in otrokom, ki so nas kadarkoli ranili, odpustiti. Ko odpustiš, izprazniš prostor gneva v svojem srcu, da ga lahko napolni ljubezen.

Odpustiš sebi, da si sklepal ta krog neodpuščanja z gnevom, ki si ga povzročal v odnosih z drugimi. In nato čakaš.

Da ti pride nasproti, na tvojo črto, spet nekdo, ki poje iste tone življenja.

Včasih kot sam čudež, kot darilo boga, za katerega um ne najde pojasnila. To ljubezen lahko zavrneš, ker se v sebi počutiš nevrednega in neljubljenega, ali sprejmeš darilo življenja in se v srcu odpreš brezpogojni ljubezni tvojega stvarnika.

Prihodnost naših življenj ni začrtana; niso naša življenja v polni meri vnaprej določena. So karmična zaveza, s katerimi nas usodni dogodki vabijo k odpuščanju in opuščanju ravnanj, ki so nas nekoč, nekje poškodovala ali smo poškodbe zadejali v odnosih z drugimi ljudmi. Ko nas karma pokliče z usodnimi srečanji, je to stvar dušne osvoboditve. Duša, ki je kadarkoli v človeškem telesu ravnala neskladno s svojo resnično naravo, ljubeznijo, je povabljena, da ravna ljubeče v situacijah in povrne svoj dolg materi ljubezni, iz katere je ustvarjena. Ta del življenja je usoda, neizbežno vnaprej začrtana. Enako se nam zgodijo vnaprej dogovorjena dušna srečanja.

Nekaj pa je svobodna volja. Veliko je prepuščeno nam, da o svoji usodi odločamo sami; to je pravica vsakega življenja. Na tak način je človek skozi tisočletja in stoletja tudi zlorabljal svojo voljo v neskladju z empatijo; s svojo sposobnostjo sočutja in sprejemanjem. Ravnal je skrajno egocentrično, izkoriščevalsko in z zasledovanjem lastnega materialnega ugodja. Bolj kot je krepil svoj zunanji materialni jaz, bolj se je oddaljeval od bistva, ki ga nosi v svojem srcu. Postal je oklep človeške podobe, ki se sveti navzven in gnije navznoter. Zato se pot do srca, iz uma v srce, začne z odpuščanjem in izpuščanjem vsega slabega, in slabo je vse, kar ni odsev inteligence srca, temveč je konstrukt egocentrično naravnanega uma.

Z ljubeznijo, Petra

Razširite svoj um. Tam se vse začne.

Komentiranje vsebin je onemogočeno.