Sebe sprojeciraš na drugega. Vidiš v njem svojega idola. V tistem človeku vidiš svojo kreativnost in jo uresničuješ prek njegovega “modela”. To ni “kreativni flow” in to nisi ti. Sori.

V tebi je absolutno neizmeren potencial kreative. Vsakič, ko te nekdo vzame pod svoje okrilje, ti da priložnost, da zasiješ, je to že potrditev, da si nekaj posebnega. Vsak je na svoj način nekaj posebnega. Okej? Kdaj se ti zalomi?

Nehaš ustvarjati. Ustrašiš še, skrbi te, kako boš zmogel. Sam zaustaviš vlak, na katerega si stopil samozavestno.

Zaustavi te tvoj lasten um. Um so tvoja prepričanja.

V umu ni kreacije.

Ti zaustaviš svoj flow takoj, ko začneš sebe primerjati s svojimi idoli, ki so ti pokazali, kaj vse je zate mogoče. Takoj, ko sebe postaviš na piedestal, kamor si sam postavil njih, si že izgubil flow svoje kreativnosti.

Obtičiš v svojem umu, ob tem zamudiš vlak inspiracije in izgineš v svojo ankcioznost, tesnobo in morda celo izgorelost.

S teboj ni nič narobe.

Preberi to še enkrat.

Tvoja tesnoba je posledica tvojih prepričanj. V to spremembo se zaženi kot puščica, ki jo imaš v sebi; to je darilo narave, ta tvoj neuničljiv fokus, ki nam je ženskam včasih izmaknjen zaradi naše močne čustvene narave.

Osredotočenost je darilo tvoje moške narave. Za žensko pa je to stvar treninga. Nekatere so ta trening pridobile z vzgojo ali s športom, nekatere žal nikoli. Vse je stvar notranje moči in vztrajnosti očeta oziroma ključnih moških figur v njihovem življenju.

Anthony Bourdain, Kurt Cobain, Robin Williams; vsi ti izjemno ustvarjalni moški, ki so v navdih mnogim in ki so sebi vzeli življenje, niso zaradi tega nič manj vredni kot možje. Le težavo so imeli na ravni prepričanj ali nevrološki ravni.

Vse so samo možgani.

Nevrološke težave potrebujejo zdravnika, tvoj um nova prepričanja.

Z ljubeznijo, Petra

Komentiranje vsebin je onemogočeno.