Kaj me je najpomembnejši mentor iz novinarstva naučil o tem, kaj pomeni biti človek?
Nikoli nisva delovala v istem uredništvu. Je človek, ki ga spoštujejo velika novinarska imena tega prostora. Po nekem čudežu je prišel v moje življenje v ključnih trenutkih, ko sem začenjala svojo poklicno novinarsko pot.
V svoji karieri je prepotoval velik del sveta in živel na tujem. Ko sva se spoznala, me je objel s svojimi velikimi rokami in me povabil na kavo. Imel je sestanek s sogovornikom za svojo novinarsko zgodbo. Še preden sva se spoznala, sem ga opazovala pri njegovem novinarskem delu. Darilo življenja.
Po tistem sva se še nekajkrat srečala. Sodeloval je v vsaki zgodbi, h kateri sem ga povabila. Vzel si je čas za klepetanje z menoj o novinarskih zgodbah, me naučil, kako razmišljati o njih in kako jih pisati.
Predal mi je svoj ključ.
Navdušil me je s svojim pogledom na to, kje najti dobro zgodbo. Brez dolgotrajnega zvonjenja se mi je nekoč oglasil na telefon z njegove novinarske poti v Teheran. Pri moji službeni poti v Egipt me je povezal s svojimi ljudmi.
Je velik človek, ne zato, ker je večji in starejši od mene. Ali ker spoštujem njegove novinarske presežke. Več kot desetletje kasneje se mi zdi še vedno isti kot takrat, ko sva se spoznala.
Srečala sva se, spet po naključju, nekih 12 let zatem, ko sva prvič sedela za isto mizo. Ravno sem zapuščala stavbo, v katero je vstopal sam. Znova sem ga prva ogovorila, presenečena, da v pogovoru z menoj uporablja vikanje. Spoštljivo je prisluhnil moji kratki obnovi s televizijsko izkušnjo in se zadovoljno nasmehnil mojim spoznanjem, na katera me je opozoril v najinih prvih pogovorih pred leti, ko mi je dejal: “Novinarstvo so ljudje”.
Pospremila sem ga v stavbo, v katero je bil namenjen, da sva še malo pokramljala. Prišel je v rusko trgovinico, da kupi prijateljici, Rusinji, bonboniero. “Počiva, ker si je zlomila nogo,” je povedal.
Velik človek. Videl svet, živel v tujini. V Sloveniji ga globoko spoštuje novinarska stroka. Je eden od tistih novinarjev, ki ga “spoštujemo in vikamo vsi, ki se praviloma med seboj tikamo”. Tako ga je v nekem intervjuju nekoč predstavil eden od mojih novinarskih kolegov, s katerim sva si nekaj časa podajala isti televizijski mikrofon.
Meni je postavil izjemno visok standard za novinarja, ki se mu doslej skozi moje oči tudi po bogastvu besednega izraza, ki ga premore njegova novinarska veličina, ni približal še nihče.
Takšna nenavadna srečanja so zakladi življenja.
Preštejte svoje, da vam polepšajo dan. Hvaležnost je pot do sreče in obilja.
Kdo ste postali zaradi ljudi, ki ste jih na svoji poti doslej spoznali?
Z ljubeznijo, Petra
Komentiranje vsebin je onemogočeno.