Ne moreš od veverice pričakovati, da bo s teboj plavala v morju kot delfin. Ona sodi v gozd, ne v morje. Kadar ženska želi moškega zvleči iz gozda in ga prilagoditi, da bo ustrezal njenim sanjam o moškemu, ga bo pohabila. Kako sam ravna in koliko sledi njenim pričakovanjem, je njegova zgodba. To je zgodba o ženski.

Napaka je, da ne sledi svojim potrebam in jih uresničuje.

To je njena velika zmota in slepilo, s katerim se prepričuje, da se mora ona spremeniti, da bo v tem svetu, družbi, partnerstvu sprejeta. To je debela laž, ki ji verjame le ona sama.

Nihče zunaj nas nam ne more vsiliti svojega prepričanja, če ga ne sprejemamo sami. To dejstvo nam lepo odslikavajo otroci z močno voljo, dokler jih človeški ego in sistem ne ukrotita po svojih merilih. Tak otrok za mamo postane to, kar si ona želi; za očeta, kar ta pričakuje od njega; za širšo družino vse, kar v določenem trenutku od njega potrebuje. Enkrat prisotnost, drugič radost na obrazu, tretjič odlično spričevalo ob koncu šolskega leta. Mnogo potreb za enega samega otroka, ki ima kot vsak človek tudi sam svoje potrebe. Koliko se jih nauči prepoznavati in uresničevati, je stvar vplivov najzgodnejše vzgoje.

Mnogo bi na tej točki lahko razpravljali o različnih vrstah staršev, ki so ga prikrajšali za prepoznavanje njegovih potreb, a tu potrebujemo razumeti, zakaj odrasla ženska in moški ne znata skupaj sodelovati, krepiti vzajemnega partnerstva in namesto tega vsak vleče svoj konec niti k sebi.

Ta nevidna nit je simbol za odvisništvo.

Ko se znajdeta v zvezi dva z neuresničenimi ključnimi potrebami iz otroštva, se ne bosta zmogla pomakniti v zrelo in odgovorno sodelovanje, dokler se vsak zase ne ozreta nazaj in si priznata resnico svoje izkušnje iz odraščanja.

Šele jasnost in znanje ti lahko prineseta moč za spremembe.

Dokler ni jasnosti, živiš v laži, neguješ v sebi žrtev in prepričanje, da je za tvojo resnico odgovoren nekdo drug. Tvoj partner, ne ti.

Preveč boleče je prevzeti odgovornost za svoje življenje, ker to pomeni, da bo resnica osvetlila tudi vso resnico v tistih najzgodnejših odnosih, ki so bili za nas tako zelo pomembni in so v njih sodelovali ljudje, ki jih imamo najraje in jih ne želimo prizadeti.

A resnica zahteva poštenost, najprej do sebe.

Če sebi tajimo tisto, kar resnično potrebujemo, si delamo medvedjo uslugo s tem, ko navidezno vzdržujemo odnose, ki niso to, kar si mi želimo, da bi bili.

Težavni trenutki v odnosih nas potiskajo k prevzemanju odgovornosti – k priznavanju lastne resnice.

Da v odnosih niso zadovoljene naše osnovne potrebe. Da je partner premalo predan odnosu s teboj in preveč delu. Da se čustveno ne prikaže v odnosu in da želi čustveno nepredanost prikriti z uslugami. Ko ženski prekipi ta nezadostna nega, si bo to priznala in tudi izrazila. Ter sprejela možno resnico, da od tega partnerja nikoli ne bo dobila delfina.

Z ljubeznijo, Petra

Komentiranje vsebin je onemogočeno.