Od kod vam vaša frizura? –Od frizerja. –Moje pisanje pa je sfrizirano od vzgoje, šole, izobraževanja, branja in pisanja.

Nič ne pride od nič. Lahko imaš talent, pa ti nedelo pri tem nič ne pomaga.

Lahko si želiš postati vrtnar, pa brez stika z vrtninami nikoli ne boš prišel blizu temu poklicu. Lahko se izšolaš za ta poklic, a brez “vrt”-a od vrtnine dobiš samo “ni, ne”. Ni potem vrtnine, a ne?

Če imaš željo ali talent za pisanje, potem je treba pač pisati. Tako nekako mene spodbuja duh Dese Muck, ki že nekje od osnovne šole tiho sedi v kotu moje sobe, kot nevidni mentor in hkrati kot največji motivator. Ki sem in tja v nevidnem naslonjaču odloži knjigo v svoje naročje, sname dol očala, pogleda izpod njih proti meni in me vpraša: A pišeš? Nato se nasloni nazaj in se vrne v svoj svet.

Že dolga leta nisem prebrala nobene njene knjige, niti je videla po televiziji. A ona, v njenem fascinantnem duhu, ki me je že kot otroka naučila, kaj vse ženska zmore in koliko talentov premore, ostaja z menoj.

Potrebujemo ljudi, ki nam kažejo pot in nam sporočajo, da je vse mogoče. Ne vse, kar se ti zahoče. Temveč vse, za kar se odločiš početi in to počneš.

Na svoji poti se srečaš z mnogimi ovirami, ki so predvsem notranje.

Ko uresničuješ svoje prave talente, srčne želje in si upaš v vsej svoji moči zasijati, se srečaš hkrati z vsemi svojimi notranjimi strahovi, omejitvami, sanjami, ki si jih nikoli nisi drznil sanjati. In tako nekako spoznavaš samega sebe.

Nato se z mukami pretrgaš skozi polja svoje notranje bede, ki je pogosto nimaš nikomur za predati, ker iz sramu do tega, kaj vse je skritega v globinah tvojega zavednega sebstva, goltaš svoj žolč in grizeš dalje. Vmes posekaš vso koruzo, ki ti stoji na polju pred tvojo pravo potjo. Vidiš jo pred seboj, a kaj ko stojiš sredi polja koruze, ki so jo zasadili tvoji predniki in te postavili v tisto gmoto. A kaj hočeš, srce te kliče, pot se sveti, ti pa nimaš druge, kot da vzameš sekiro v roke in posekaš vse, kar stoji pred teboj. Bitja sveto prestopiš, paziš, da koga vmes ne poškoduješ, zato tvoji premiki trajajo dalj časa, kot bi si želel ti ali tvoj neučakani spirit. Duh v tebi je nestrpen, ti pa v skladu s svojo človeško vestjo ravnaš postopno, počasi in previdno, da si ne ustvariš zamer in dodatne karme. Ker tega življenja ne bi več izkušal. Da bi še enkrat moral skozi boleče rojstvo, rast vseh zob in druge bolečine vseh oblik rasti. Da bi se še enkrat znova učil govoriti, jesti, razvijati talente. Hoditi v osnovno šolo in se srečati z izdajami, zaljubljenostjo in izgubami. Ni šanse, si misli moj duh. Zato moje telo razbija vse, kar ni več potrebno in ni potrebno, če stoji na poti do mojih sanj.

Petra Košič je diplomirana novinarka in ustanoviteljica MIND – Medij nove dobe

Fotograf: Šimen Zupančič

Z VAMI TUDI PREK NOVIC (E-MIND) – OSEBNO, STROKOVNO, CELOVITO. Kmalu! Za inspiracijo, miselni navdih in dušni dotik. Pomežik!
Mind, Body & Spirit

Komentiranje vsebin je onemogočeno.