Morda si jo prevečkrat tajimo, da ne bi razočarali drugih in s tem pokazali sebe, svojega pravega obraza, in razkrili svojih pravih čustev.

Naučili smo se delovati in obstajati na način, ki ustreza drugim ljudem; zadovoljuje družino, okolico in po teh vzorcih morda še vedno živimo.

Travma.

Pod to besedo si ljudje pogosto predstavljamo silovite udarce, spolne zlorabe in izmaličenja, ki so boleča za človeško oko in srce. A zlorabe so tudi tihe, neme, neopazne, a zelo škodljive.

Čustveno zanemarjanje otroka, ko se družina ne zmeni za njegovo počutje, temveč se ozira le na svoja, je izredno toksično za otroka. Posiljevanje oblek, besed, dejanj, izbira hrane, kaj je “dobro” in kaj “ni dobro” zanj; s kom naj se druži, za koga je “predober”, kam naj hodi v šolo in katerih aktivnosti naj se udeležuje; vse te odločitve, če jih sprejemajo zanj starši iz lastnih pričakovanj do otroka, so za otroka toksične. Iz teh odločitev prejema sporočilo, da ne obstaja.

Da njegove misli in čustva, pristne želje, niso vredne posluha in upoštevanja. Ko odraste, umetnik postane kirurg, pevka odvetnica, plavalec pismonoša ali ekonomist.

Ko sem odraščala, so se za študij ekonomije pogosto odločali mladi, ki so v tej odločitvi videli zaposlitev. Je to res prava odločitev? Takšna, ki ti “prinese” na koncu službo.

Tisti, ki so sprejeli to miselno nit kot integriteto – naredi šolo, da boš imel službo – so se v tem času znašli pod pravili, ki jih njihovi nekoliko zastarelo prepričani vzgojitelji ne poznajo. Tako mladi danes lahko še vedno živijo s predstavami o življenju, ki zanje že zdavnaj več ne obstaja in je zagotovilo preživetje generacijam pred nami.

Upor takšni miselnosti lahko družine mladih ljudi zaznajo kot upor njihovi ljubezni. A dejansko gre za sprejem resničnosti, v kateri živijo sami.

Od otrok, ki so doživeli travme v otroštvu, odločitev za lastno pot in korake zahteva neizmerno moč, da se uprejo glasovom otroštva v sebi in se potisnejo na svojo pravo pot. Da se uglasijo s svojo pristnostjo, v sebi prepoznajo vrednost in zaživijo življenje, ki ga ponuja ta prostor in čas. Ne pa zastareli okviri neke pretekle družbe in miselnosti, ki jo je že zdavnaj prerasla človeška evolucija. Ta je v tem času notranja.

Človek na svojih notranjih ravneh danes odrašča bolj, kot so to zmogle, znale mnoge generacije, ki so otroke vzgajale kot podaljšek sebe in v njih videle razvoj svoje osebnosti.

Evolucija je ponudila osvoboditev, ki jo mnogi vidijo kot uporništvo. A to nujno ni. Čas najstništva je obdobje nujnega uporništva, saj takrat mlada oseba začne lastno odcepitev od identitete staršev in njihovih predstav o sebi.

Zato dragi starši, pustite otrokom, da so to, kar so. Prisluhnite jim in se od njih učite. Naučite jih življenja, ki ga poznate, nato jim dovolite, da življenje izkusijo takšno, kot se jim v njihovi resničnosti ponuja.

Otožno življenje za otroka vesele narave ne bo otožno. Iskal bo veselje tam, kjer ga otožni in otopeli ljudje ne vidijo. Naj bo tako. Zakaj bi ga starši krojili po svoji meri in ga vlekli za pete nazaj v svoje starokopitne miselne okvire?

Zakaj bi bila prihodnost postavljena na temeljih preteklosti? Stari temelji bodo postavili hišo v stare potenciale; nestabilnosti, propadanja, novih iluzij. Naj otroci porušijo svoje temelje, če to želijo in zmorejo, da bodo njihova življenja čvrstejša in varnejša. Da bodo vzgajali otroke v čustveno varnih in stabilnih okoljih, ne v zlorabah in manipulacijah. Da bodo lahko živeli notranje osvobojeni vseh spon preteklosti in svobodno izkušali ljubezen v odnosih, ki ne boli, ne manipulira, zavaja in izkorišča.

Tak svet ni stvar sanj in iluzij, zahteva pa, da se porušijo iluzije, da je patriarhalna ureditev družine varna. Denar ne zagotovi varnosti, lahko je sredstvo zlorabe, manipulacij in izkoriščanj. Denar samo je. Kaj z njim človek naredi, kakšne odločitve z njim sprejema, to določa, kakšno vlogo igra njihov denar.

Tvoj je lahko podpornik, svoboda in uresničenje. Vse je odločitev in namera določa rezultat.

Vse v življenju je odločitev in namera vselej določi končni rezultat.

Najprej energija, nato materija.

Najprej namera, nato besede in sporočilo.

In resnica? Ta se v življenju vedno lepo usede.

Komentiranje vsebin je onemogočeno.