Za koga ti utripa srce?

Nič se ne zgodi kar tako, ni naključij v življenju, čeprav vanje naš um ne verjame. Drži se svoje logike, oklepa se je, ker je to zanj varno. Počuti se kot šerif na divjem zahodu, če meni, da vse ve; da za vsak svoj zakaj najde njegov zato.

Ko se na poti osebne rasti znajdeš na točki nemira, negotovosti, ankcioznosti, to ni odraz poti. To je tvoje notranje stanje. Vsi dvomi, s katerimi se srečuješ, ko notranje odkrivaš plasti sebe, so tvoji lastni dvomi v sijaj, ki ti je naravno dan.

Morda ti nikdar nihče ni pokazal, da si svojevrsten unikat. Vzgajali so te kot otroka na vasi, ki se izgubi med množico otrok, se zlije mednje in se nauči izboriti svoj prostor za žlico, s katero vsi za isto mizo zajemajo močnik iz iste posode.

Tudi če si odraščal v mestu, je bil občutek lahko podoben podeželjski izkušnji iz vizije, ki so nam jo vtisnile v spomin mnoge pravljice in filmske pripovedke. Za nikogar nisi bil junak, bil si le zadosten v svojih nalogah za skupnost ali te je skupnost zaradi nezadostnosti izločila.

Naučil si se boriti se za svoje mesto v svetu. Dosegaš. Presegaš, sebe, svoja pričakovanja, tuje odtise pričakovanj do položajev, ki jih zasedaš. Krepiš borca v sebi in tvoja človeška ranljivost ostaja nedotaknjena. Neodkrita. Umaknjena, enako kot si bil v svoji unikatnosti v svoji skupnosti umaknjen sam.

Če nisi tak kot mi, nisi z nami.

Kar te premakne v borca, je tvoje močno notranje zavedanje, da nisi samo podloga z rokami in nogami, ki upravljajo svet po meri drugih ljudi, ampak globoko v sebi čutiš nekaj, kar nima imena. Nima niti podobe, oblike. Ima samo tvoje zavedanje, da nekaj “več” v tebi obstaja.

Življenje te ves čas potiska izven okvirov tega, kar ti je domače. Morda zapustiš svoj dom, svojo skupnost, družbo, državo. Ne v odmiku od njih, ampak iskanju lastnega sebstva. Iščeš identiteto, ki je nikoli nisi razvil v skupnosti, iz katere izhajaš.

Borca si dovršil. A kaj, ko te nekje iz globine začne preganjati občutek praznine. Neko mesto brez imena, ki te kliče, da ga z nečim zapolniš. In spet, počneš, kot znaš. Sprejmeš še več novih nalog, da okrepiš svojo borbenost, saj te je ta povlekla na pot, po kateri se mnogi iz tvojega okolja niso podali. Ni bilo motiva, ni bilo želje, morda ni bilo zavedanja. Morda je bila predaja, “naj bo, kot je usojeno”.

Če si sebe prepoznal v teh vrsticah, nisi sam. Mnogo ljudi hodi po enaki poti iskanja lastne identitete, izgradnje notranjega stebra moči, uresničevanja sebstva, ki ni vezan na emšo, davčne zaveze, finančno stanje ter premične in nepremične lastnine, s katerimi podaljšujemo svoje zunanje identitete.

Iščeš svoj prostor pod soncem, kjer boš našel varno okolje, da se lahko sprosti tvoje srce in začutiš njegov celovit utrip. Da prepoznaš, kaj te je globoko ranilo, saj tako prepoznaš njegovo glavno vrlino. Spoznaš, kaj ga rani in kaj ga nahrani. Vse, kar te je kadarkoli prizadelo in ti morda tudi dostojanstvo vzelo, govori o tvoji veličini. Moč srca ni romantična, kot si jo predstavlja naša hollywoodska domišljija, ki je našemu umu dala ideje o tem, kaj je resnična ljubezen. Ta ni pravljična. Ima brezmejno domišljijo, da, vendar ni zablojena, slepa ali popolna. Še najmanj je popolna.

Ljubezen stvarnika v nas je najmočnejša sila, je gonilo našega obstoja. Je razlog, ki se ga naša umska bit niti ne zaveda. Ta te potiska ven in najprej in v odkrivanje nivojev sebe, ali definiranje delov sebe, ki do sedaj niso bili izklesani. Tvoje srce je kot diamant, ki se ves čas brusi, a je čvrst in neuničljiv. Sije tudi, ko krvavi.

Ko spoznaš svoje srce, ko začutiš njegove plasti, spoznavaš, da pravzaprav nisi bistven ti. Da je tvoja telesna podoba samo okvir, znotraj katerega se prepletajo misli, čustva, a da je prava elektrika v tebi, ki greje tvojo bit, notranja, duhovna. Bolj ko se odpiraš svojemu srcu, bolj lahko zunaj sebe prepoznaš tiste, ki so bili ranjeni, odstavljeni, umaknjeni, po krivici obsojani in zatirani, morda podobno kot ti. Sočutje do njihove izkušnje te potisne še bolj v globine svojih izkustev. Dovoliš, da se to sočutje steka od njih do tebe, preobraža tebe, zato da si v odnosih do vseh teh prekrasnih ljudi, ki ti vmes pridejo na pot tvoje osebne rasti, še bolj sočuten in ljubeč.

Ves čas, ko stopaš po poti osebne rasti, zavedno ali nehote, pravzaprav nisi tam čisto po svoji volji. Tvoja volja ti ustvari želje in hrepenenja, potrebe, ki so del uma, so plod ega. Niso srčne. Srce pa te potiska v preobražanje vsega, kar ne služi ljudem in svetu ter te potisne v delovanje, ki je v najvišje dobro vseh. Ne samo tebe, četudi kdaj niti nimaš koristi od tega.

Delaš za ljudi, iz ljubezni, ker ljubiš najranljivejše dele njih. Tiste, ki jih včasih po malo živijo, a si jih morda nikoli zares ne priznajo, jih drugim namenoma ne razkrijejo, a so kljub temu okolici, ki gleda na svet s srcem, nekako ves čas opazni. Ogenj srca in duše iz ljudi gori tudi, ko sami tega ne znajo prepoznati pri sebi. Iskri se iz njihovih oči.

Ljubiš ljudi? Za koga; za katero krivico, pravico, resnico se iskrijo tvoje oči?

Z ljubeznijo, Petra

MIND nas vodi iz uma v srce. Vsebina tega članka je del programa, ki je na voljo naročnikom E-MIND novic.

Razširite svoj um. Tam se vse začne.

Komentiranje vsebin je onemogočeno.