Včasih te opravki v življenju preveč zaposlijo. Ni premora in ni povezave, ki bi nahranila tvojega notranjega črva. Zajedalca, ki bi ves čas nekaj glodal, a ga zunanji svet kar nekako nikoli ne nahrani do konca.

Ta črv cel čas nekaj črviči, dokler ga ne požulijo zunanji mladiči. Kosi, ki po svetu hodijo bosi, a s svojimi golimi stopalci potacajo vso sveže pokošeno travo in s svojimi kljuni pokljuvajo lačne črvaste pošasti.

Ti črvi, ki čakajo na pravo hrano, dokler jih nekdo ne nahrani, živijo znotraj nas.

Piše: Petra Košič

Včasih njihovo lakoto pokosi želja po materialnem in odobravanju drugih ljudi. A ti naši notranji črvi so nenasitni zajedalci.

Vedno znova iz notranje luknje zakričijo po “še”. Dokler se ne umirijo.

Včasih je vse, kar potrebujejo, lepa beseda. Kakšna pomiritev v obliki črke A ali Ž, ali splet besed, ki nastanejo nekje vmes, med vsemi črkami, ki jih pozna slovenska abeceda.

Črke nemirni um umirijo.

V knjigah zbrane, z besedami v povedi proze ali poezijah ubrane, človeka umirijo, ker so hrana za njegovega črva.

Temu kdaj zmanjka novega znanja. Nekaj, kar bi glodal še dolgo časa zatem, ko ga prebrana knjiga že zadovolji.

Čustva so tisto, kar ta črv potrebuje in včasih so knjige tiste, ki mu jih priznajo. Ljudje smo pogosto tako odmaknjeni od svojih potreb in osredotočeni na tuje. Knjiga pa ti pomaga, da se vsa tvoja pozornost vanjo preusmeri. A ti vso svojo pozornost tudi enakomerno povrne.

Tako od knjige nikoli ne odideš lačen.

Nahranjen je tvoj notranji črv in ti v svet po srečanju s to knjigo odideš nekoliko drugačen.