Kategorija

V šoli življenja

Kategorija

V najtemnejše kotičke svoje duše se podaš v iskanju ene same besede. Tam, pod pragom dnevne svetlobe, zunanjega vriska in blišča vztrajaš tako dolgo, dokler je ne najdeš. Zmorem. 

Strahu, ki ti preprečuje korake, najprej niti ne prepoznaš. Tako dolgo ga tiščiš k sebi, da sčasoma pozabiš na dejstvo, da z njim nista eno. Leži ti na pljučih in ti jemlje dih, a ti nekako sprejmeš, da so tvoja pljuča naravno obtežena. 

Včasih ti zaradi teže, ki te duši kot slonja noga na prsih, beseda težko steče z jezika. Pristen izraz potrebuje energijo za to, da resnica lahko priteče iz tebe – kot curek vode, ki jo potiska sila njenega toka. Kdaj ti za tvoje besede te sile zmanjka. 

Zataknila se je nekje v globinah tvoje podzavesti zaradi strahu, da bi izrekel nekaj, kar bi drugega lahko prizadelo. Sčasoma se navadiš zadušiti vse, kar bi lahko ogrozilo dobro počutje tvojih ljubljenih ljudi in tako na svojih pljučih z leti vzrediš slona. Velik je toliko, kolikor ti je na duši obležalo neizrečenih reči. 

Minejo leta in mineva te volja do tega, da bi iz sebe iztisnil jedro svoje moči. Zakopano je pod tisto slonjo nogo in rečeš si: Ah, pa naj me boli. Zavidaš vsem, ki živijo to, po čemer tvoje besede samo hrepenijo. Čuvaš jih, kot da so zlata vredna zakopana rudnina in se odločiš, da boš njen skrivni gospodar. Pred vsemi ljudmi jo skrivaš in zadržuješ v sebi, ker se bojiš, da bi ti sijaj tvojega izraza drugi lahko vzeli. A kaj, ko neodkrito zlato v tem svetu nima vrednosti.

Iščeš svoje diamante v očeh drugih ljudi in se pozabiš pogledati v ogledalo, da bi videl, kako zlato iz tebe žari.

Včasih je dobro pogledati iskrenemu nasmehu drugega še malo v oči. Morda v tebi vidi vse tisto, pred čemer si sam dolgo časa bežal, se izmikal lastnemu sijaju in si govoril, da bi z njim morda koga izdal. 

Ljudje pogosto iščemo mojstra v svojih prijateljih, znancih, bogatih idolih in javno oboževanih ljudeh. Večkrat pozabimo, da se v nas samih skriva edini heroj, ki ga srečaš v življenju in ti lahko pomaga na tvojih poteh.

Z ljubeznijo, Petra