Nasedemo. Se opečemo. Ponovimo?

Dve ranjeni duši, ki ne prepoznata svojih ran, druga drugo ranita, ker delujeta iz bolečine. Dve duši, ki svoje rane ližeta, se celita. Celita druga drugo. Kako delujete v odnosih, se ranite ali celite?

Kaj mislim s tem? Duhovna iluzija je, ko si govorimo, da je vse mogoče. Je. Če sami kaj naredimo za to.

Ko naprošamo vesoljne energije za spremembo in rečemo, da “ne deluje”, koliko od tega sploh drži, če mi v resnici sami ne delujemo?

Dobro se je zavedati, da noben zdravilec ne more ničesar spremeniti v našem življenju brez našega sodelovanja.

… neumnost. Da govorimo, kaj nameravamo storiti, preden to dejansko storimo. In kaj v resnici s tem počnemo?

Mislimo, da bodo drugi bolje razumeli naš položaj in bili do nas prizanesljivejši, kot smo sami. Sprejmi sebe, svoje misli in prepričanja, tudi če so nekoliko nora. Če se tebi tvoja prepričanja ali potrebe zdijo nora, kako potem lahko pričakuješ, da te bo sprejemala okolica ali da bodo drugi razumeli tvoje potrebe?

Naše misli so v veliki meri rezultat izkušenj iz otroštva. So kot celični spomin, zapisan v mislih, ki kroži po naših glavah in vsak dan poje isto pesem. Ključ do spremembe v življenju je prepoznati te misli in jih spremeniti.

V naši družbi si ljubezen radi izkazujemo s stvarmi. A, da ne? Če pomislim, kaj počnem sama, ko sem pod stresom ali v stanju popolne ranljivosti, kaj ugotovim?