Povedala bom zgodbo o dveh deklicah iz mojega otroštva.

Dolgo trka na vrata, a jih ne odpreš. Čakaš na pravi trenutek, da boš pripravljen. Vmes se morda obtožuješ, zakaj še nimaš moči za ta korak. A v resnici ves ta čas zbiraš moč za korak.

Ko iz tebe spregovori jeza, braniš svoje meje in svoje vrednote.

Včasih, kadar ti je res težko in se počutiš, kot da te nihče na tem svetu ne razume, v knjigah najdeš prostor, v katerem se lahko sprosti tvoje srce.

Izbrala sem knjige z moje razširjene knjižne police, ki so še posebej pritegnile mojo pozornost to poletje. Nekatere bom znova vzela v roke, druge so novosti v založništvu.

Ko so nas učili, da potrebujemo pohvalo za dobro opravljeno nalogo ali delo, smo se trenirali za odvisnike.

Kaj, če se ne bi na nič vezali? Kaj, če se ne bi o ničemer mnenjsko opredelili? Kaj, če tega jadra ne bi spustili in bi si samo dovolili pluti po morju mnenj, ne da bi se dokončno odločili, kje bomo zasidrali svojo barko?

Ne menimo vsi enako o življenju, nimamo vsi enakih namenov, vrednot, in ne zremo vsi hkrati v iste reči. Zato si mnenj drugih ljudi ni treba preveč jemati k srcu. Čeprav kdaj zaboli.

Medij nove dobe se na eni strani zdi kot medij, ki vam prinaša informacije, a to ni poslanstvo te sfere. To ni MIND.